sreda, 08. avgust 2018

Vročina

Blaznega občutka nesreče v takem vremenu, ko je zunaj vročeje od moje cool krvi, ne zmorem, ker mi adijočki v možganih pravijo naj samo globoko diham, ne znam, opisat. Trudim se že ves teden. Pritiskan testaturo, globoko diham, pa ne pride ven drugega kot tole..:

hhhhhhhhhhr, h h h h, glu, glu, fak, hhhhhhhhhhhhr...

Rad imam zimo!

Seveda, kar se tiče letnih časov.

Sicer pa imam neskončno rad Bobo, Pio, Miha, Jana, vse njih ljubeče, sorodnike, prijatelje in, oh ja,skoraj zabu, sebe.

Hrrrrr ..hh..ufufuf, pant, pant...

ponedeljek, 06. avgust 2018

ČE

Če ne dobim česar si želim,
tega pač nimam.

četrtek, 05. julij 2018

ENA POMORSKA

Blendirane sveče pohajkujejo po nočnem nebu,
zastrost svetlobe milijo z obupom.

Bogataši na jahtah strmijo v nebo,
čudijo se sencam, trakovom,
ne vedo ZAKAJ  boli jih telo.

Ker nimajo duše na poteg,
ker oči zastrte so z očali,
ker vrabcev čivka ne zaznajo,
ker bitcoin, zlato, evro, dolar,
ščemijo pod očali jim v glavi,

Ampak jahta, ta pa je cool.


torek, 12. junij 2018

Do pust

Približno ob isti uri, mogoče malo bolj levo, so se kopice spreminjanja levile v bit prihajajočega počitka. Dualna deviacija, seveda z mojim privoljenjem, spreminja koordinate počitka.
Bistvo ostaja isto - odklop.
Samo od vsakdanjika, od ponavljajočih se ciklov utrujenosti, ki so mimogrede drugačne kot pred leti, od zgodnjejutranjega čivkanja vrabcev pod ostrešjem in  na sploh, odklop.
Zdrživa še en teden, potem pa ko jebe službo, bonsaje, diplome, vreme, telefone, internet, umetnost, štacuno, paradajz v rastlinjaku in navsezadnje, ko jebe koliko penziona me čaka čez par let.
Greva na dopust, na odklop.

petek, 04. maj 2018

Aljaska 2003 - 5.del

Ruby - Galena,  100 km

B&B - Bad and Breakfast. V Rubyu, ob Yukonu, na Aljaski.
Toplota, toplina, hrana, wc, tuš ... in nekaj sotrpinov.
Sedimo in ležimo po tleh. In seveda modrujemo, si pripovedujemo zgodbe. Kdo je bolj najebal kajpak ni mogoče ugotoviti. Brane sto posto, ostali pa 99 posto. Ob pivu se vsi strinjamo da je tako.
Tudi Rok je tu.

Rok je še z dvema kolesarjema v snežnem metežu prejšnje etape našel v gozdu ob obali bajto. Vilo. Lesen objekt rešitve. Ker je bil seveda zaklenjen, so zaradi izčrpanosti enostavno vlomili. Notri pa:
kamin, drva, hrana...in so se gostili dva dni. Dokler ni že prej omenjeni motorni sankač vsaj delno utrdil poti naprej. V Galeni so našli lastnika, ki je sprejel opravičilo in kar nekaj dolarjev.

Ližemo si rane in vse manj nas je, ki razmišljamo o Nomu. Letos je jeba. Želimo si pa vsaj do Galene, uradnega cilja "ta kratke" (580 km) variante. Še samo 100 kilometrov. To pa bomo, pa če po vseh štirih.
Brane pa tiho, z že črnimi prsti, pije pivo in toči nevidne solze. Hudo nam je, a kaj hočemo. Tudi če mi jokamo, ne bo drugače. Gremo naprej.

Rok zajaha bicikel še pred večerom. Se vidiva v Galeni, in adijo.
Sam komaj hodim. Žulji in natrgana ahilova tetiva me prilepljajo na zaključek. Gorenjska trma me pa vzdiguje naprej. Ta zmaga.

Ob pol dveh ponoči stopim iz toplega zavetja v minus 35 stopinj mrzlo,  od boga pobarvano ( beri Aurora Boeralis ) noč. Občutek imam, da me je nekdo z odprto zamrzovalno skrinjo treščil v premalo zaščiteno in utrujeno telo. Trd in zmrznjen se spustim proti reki. In fuknem ko mamba. Na koncu je ovinek na desno, ki ga prezebla čutila ne zaznajo. Petindvajset kilogramov na pulki doda še svoje. Aurora izgine in vidim samo še Mali voz. Na njem se peljem domov. Resno me  je zmanjkalo. Mati zima pa  me strese v realnost. Šklepetajoči zobje me zbudijo in ob vseh kletvicah, ki jih poznam, preverjam kosti ter opremo. Nič. Vse celo.
Jebi ga. Treba naprej.

Po dvajsetim minutah pospešenega teka se ogrejem in spet uživam v risanki na nebu. Po dveh urah se zadovoljno ozrem nazaj in... ne me jebat, še vedno vidim luči Rubya. A sem sploh kaj napredoval? Seveda, ampak Yukon je jebeno mogočna reka. Pa jebeno dolga, jebena reka!

Pa pride jutro, zaspanost, žeja, lahkota. Bolečina v ahilovi se stopnjuje..., pa se vseeno smejim, se pogovarjam s seboj, naglas, pojem, preklinjam...skratka, počutim se dobro, za svojih 41 let!!
Bolečino odganjam s pozitivnimi mislimi. Hvala dr. Matej Tušak, specialist za glavo v kritičnih trenutkih!



Kilometri pa se takooooooooo vlečejo. Ko veš, da je to zadnji dan, da bo potem vse kukulele, je vse še daljše. Vleče se do zore. Rok in Brane (prepeljali so ga z motornimi sanmi) me pričakata na obali in v solzah se objamemo tuleč:
" A smo, al nismo?"

Še danes se sprašujemo.
Po svoje smo.
Po svoje pa tudi ne.

In ta NE, me je na Aljasko povlekel še šestkrat!

In sanjam jo še danes. Aljaska je v meni.


četrtek, 29. marec 2018

Aljaska 2003; 4. del

Tenana - Ruby, 200 km ( in več)

Ob petih zjutraj je prijetnih -12C, le sneg je mehak. To pomeni, da bodo kolesarji, ki so pridobili dva do tri dni prednosti, kolesa vlekli za ušesa.
Eh Rok, ne vem še, ali ti privoščim, ali se mi smiliš?
Gre počasi in spredaj mora biti še slabše, kajti v Rubyu ni niti še organizatorja z motornimi sanmi.

Načrtujeva, da bova dvakrat bivakirala, tretjo noč pa po trojni večerji spala v postelji.
Stuširana in skulirana.
Matr bo fajn!


Prvi dan narediva okoli 70 kilometrov. Ujame naju Tom, američan, bivši Tjulenj ameriške vojske. Z dvajsetimi kilogrami na pulki nama parira z lahkoto in nasmeškom. Če je pa tukaj kaj za smejat....?
Popoldan začne senžiti in temperatura je le malo pod lediščem.
Tik pred nočjo se na desnem bregu reke nekaj sveti. Ne me jebat, koča! To je noro. Nepričakovano razkošje v točno pravem času.
Pred kočo sedi Eskim na motornih saneh s pivom v roki.
" Bi radi prespali na toplem?"
"..še prašaš ejga.."
" 50 dolarjev vsak, pa boste."
Gorenjska škrtost in volja specialca tu izgubijo svoj smisel. Z veseljem plačamo.
V koči sta že dva kolesarja, na pogled mrtva. Spita kot ubita. Nekaj podobnega peči oddaja toploto zanemarjenemu prostoru 4 krat 5 metrov, polnemu smeti, brez miz in postelj. Luksuz.
Skuhava si večerjo, makaroni iz konzerve, narediva si 3 litre vode iz snega in seveda mrkneva v blažen spanec.

Do jutra se je nabralo še šest kameradov. Eden, zadnji, je proti zori vstopil, debelo pogledal, se rahlo nasmehnil in kot snop padel v sanje. Samo smrčanje je izdajalo, da je še živ.
Seveda, kar ni pošteno, razen nas prvih, nihče ni plačal za udobje.


Ponoči zapade pol metra snega. In še ga mede. Z Branetom se odločiva, da greva naprej. A po eni uri tavanja v snegu, kjer nisva videla niti par metrov pred nosom, se strinjava, da je nesmiselno in prenevarno. Koča je le koča. Komaj najdeva pot nazaj.
Treba bo počakati da preneha sneženje in upati, da se kdo od domačinov odločil peljati v Ruby.
Ležimo in premišljujemo. Vsak ima hrane za približno štiri dni. Je treba šparat. Zato samo kdaj pa kdaj slišiš hrustanje, ponavadi oreščkov, čokolade, prepečenca in podobno. Nič konkretnega. Naprej zna biti še huda jeba. Kdo ve koliko dni je do Rubya, kakšno bo vreme..?
Čez dan se nam pridružita še dva Italijana, Še vedno sneži kot za stavo. Zvečer jih pride še pet. Smo kot sardine v konzervi. Eden čez drugega. Smrdimo, smrčimo in prdimo. Pa kaj? Če ne bi bilo te koče bi se vsak po svoje tresli v svojih šotorčkih, razkropljeni po mogočenem Yukonu.

Naslednj dan se sneženje začne umirjati. Dopoldan se končno na motornih saneh pripelje domačin iz Tenane. Pove da že cel dan rešuje sotrpine in jih prevaža v Tenano. Sedaj gre, čeprav ne ve zakaj nam pomaga, v Ruby, da bomo lažje in varneje spravili svoje riti na toplo. Damo mu vsak po 5 dolarjev in stric je videti zadovoljen.

Sneg se je spremenil v dež. Vsekakor bolje kot minus 40C. In s smučami sva tokrat v prednosti midva.

Yukon je neskončen. Tako  po dolžini, širini in po dolgočasju. Levi breg, desni breg in otoki. Nikoli konca.
Ob devetih zvečer, mokra kot cucka, postavljava bivak šotora in preklinjava dež.! Jebeš tako Aljasko

Ko si kuhava juho, začnejo padati debele snežinke. Benti, če ga spet pade pol metra, prideva v Ruby spomladi. Ležeč na trebuhu, plavajoč na vodi!
Branetu crkne še kuhalnik.
Ponoči se okrepi veter in temperatura pade na minus 25C. Spalka je mokra, jutra pa noče in noče biti.

Še v temi se premražena, mokra in nenaspana skobacava iz šotorčkov in probava čimhitreje naprej. Pospravljava opremo in vse je en sam led. Na žalost tudi Branetovi prsti. Ne more jih ogreti in ne more držati palic.

Ob devetih zjutraj se veter umiri in malce ogreje. Ker vsako mažo na smučeh led pobere, ali pa je sneg tako počasen, da je vsak korak čista muka, hoče Brane naprej peš. Jaz sem za smučanje mučenje. Nekaj časa se prepirava. Zagotavljam mu da bova s smučmi hitrejša, njega skrbijo prsti. Grem naprej. Prej pridem v Ruby, bolje bo.

Po uri samostojnega mučenja se razvije vihar. Veter in sneg, kar naenkrat. Kje je naprej, kje zgoraj, spodaj..??? Kako dihati? Vsakih nekaj minut se spustim na kolena, da me ne odpihne. Diham kot dvoživka. Malo na kisik, malo na sneg. V mislih sem doma, na toplem v objemu mojih. To so trenutki, ko spožnaš kaj ti v življenju največ pomeni! Kako jasno in enostavno.

Tri ure Omega stanja. Kot je prišlo, je tudi odšlo. Puf. Nebo se je zjasnilo, ohladilo na minus 30 in pripeljali so se možje na motornih saneh. Pomahali so. In za seboj pustili čudovito sled do Rubya.

Popoldan zaslišim grmenje ob jasnem dnevu. Halucinacije? Ne, helikopter Apach se počasi bliža in spušča. Vidim kopilota ki mi kaže palec. Vrnem ga. Odleti naprej. Zgleda da nas pogrešajo.

Ženem naprej. Še ena noč pri teh temperaturah in mokrih cunjah na Yukonu - ne hvala.
Kje je Brane, kaj je z negovimi prsti, nima kuhalnika...???

Proti večeru  iz smeri Rubya pridrvi domačin. Vpraša če je vse OK, če kaj rabim. Samo vode, vode. Zmanjkalo mi je bencina, da bi topil sneg, pil nisem že pet ur. Dehidriran na beli, zmznjeni vodi. Žal ne v pravi obliki. Nima je. A frajer se odpelje nazaj in in čez eno uro mi prinese plastenko ledene vode. Noče denarja, moje solze so mu dovolj. Objameva se in vem, da bom spal na toplem.

Ruby me pričaka po sončnem zahodu. Najprej poiščem zdravnika in mu povem, da me skrbi za prijatelja zaradi pomrznjenih prstov.
Nesebično se mu odpelje nasproti in mu direktno pove da trenutno črni prsti lahko odpadejo. Naj se odloči, ali prsti ali tekma? Ni dileme.


Moji gležnji so kot rokometne žoge. Žuljev na pretek. Spet B&B, toplota in hrana. Zato naslednji dan počivam, hodim kot senca  in razmišljam kako daleč je še do Noma!? 480 kilometrov je za mano. Pred mano pa....

torek, 27. marec 2018

Aljaska 2003 - 3.del

MANLEY - TENANA; 120 km

Pol petih zjutraj je bog, ali pač neka druga sila, pobarval nebo. Snežno belo, z zelenimi in oranžnimi odtenki. Valovalo in vijugalo je tam gor več kot eno uro. Nepopisno in neopisno. Ko doživiš, se počutiš Loleka na zemlji.

Ogranizator je trdil, da bo prvih dvanajst kilometrov malo v klanec, potem po dolgo navzdol.
Šala. Po štirih urah se še vedno vzpenjava. Imava občutek, da greva na Denali, ne pa čez grič v naročje vsemogočne reke Yukon. Po snegu čez gležnje in pri -25C je jebeno naporno. Pulka ni več 25 kilogramska, vsaj občutek je tak, je 100 kilogramska.



Po "ne me jebat", stokrat izrečenih, pride končno dvokilometerski spust. Z nasmehom do ušes prismukava v ledeno dobo. Kot bi odrezal se je sneg spremenil v led - valovito pokrito. Tundra, pokrita v sneženo ledeni oklep z nevidnimi  prsti upogiba gležnje, kolena in kolke v položaje, ki jih nočem doživeti več ( pa sem jih v naslednjih letih še nekajkrat). Počasi in previdno, da ostanejo noge in smuči cele. Pulka pa buta, kot bi imela ročno zavoro in speed prestavo.
Nekje vmes prečkava jezero - Fish lake. Zamrznjeno in brez snega. Šipa. Tuliva od užitka, ko soročno porivava z vsaj 15 kilometri na uro. V daljavi vidiva kolesrja. Zdaj na kolesu, zdaj na tleh. Nama je smešno. Naj še oni malo najebajo (sori Rok). A prekmalu mine. Valovito pokrito čaka tudi na drugi strani. In tako dalje do večera.
Ob enaidvajsetih  nama je jasno, da bo noč Aljaška, mrzla. Raztovoriva opremo za bivakiranje, kuhalnike in hrano. Potem drdrajoča po obrokih kao spiva do štirih. Vmes, za intermeco, volkovi tulijo v nebo. Upava da se ne menijo o pozni večerji ali zgodnjem zajtrku.

Ob enajstih dopoldan naju objame Yukon. Do pet kilometrov široka reka ledu in upanja, da veter res piha v hrbet. Seveda, larifari. Piha v v obraz, tja do 50 kilometrov na uro, s posipom zamrznjenega snega. V pore, žepe, povsod. Oh ta sneg.


Pred sončnim zahodom sva v Tenani, majhni vasici Eskimov. Njihovo mnenje je, da smo nori. Popolnoma. Počasi se začenjam strinjati. Take nas vidijo pijani. Tako skušajo pozabiti na gon po svobodi, ki jim je bila odvzeta, na osamljenost in še kaj. Belcev, razen nas, ne marajo.

Vasica je res majhna, a razkropljena. Zato se odločiva da v prvi hišici vprašava kje se skriva njihov B&B, Bad and breakfast. Ko po dolgem trkanju odprem vrata zagledam dva metra pred seboj zadetega Eskima za mizo, na kateri je poleg trave ležala puška. Njegove rdeče izbuljene oči so vpile, šibaj! Ne moreš verjeti koliko energije nama je še ostalo za šprint.

A na koncu vasice, čisto na koncu, stoji B&B, nežno plav, s toploto in hrano opremljen počivalnik.