petek, 30. november 2007

Juniperus chinensis 'Itoigawa' - 2.del

Od zadnjega striženja do danes sem ga večkrat držal v rokah. Bonsaj mislim. Ni bilo sile, ki bi me potegnila v kronosinklastični infidibulum (beri Vouneghuta ml.). Čas in feeling za nadaljevanje zastavljenega dela sta skočila skupaj danes popoldan.
Najprej sem se lotil debla. Odrezal sem še dve najnižji veji. Nista bili v kontekstu. Deblo je ravno, brez prave ideje. Gibanje in občutek starosti sem vdihnil z obdelavo v suhi les - džin in šari (jin in shari). Danes na grobo, ročno. Jutri, po dokončanem oblikovanju ga še fino očistim in premažem z jin tekočino.
Malo bližje. Slike so danes bolj kavbojske. Svetloba je umetna. Fleša ne obvladam.



Drevesce se počasi nagiba k dokončni, v glavi zaviti, ideji. Takole, odvečnih vej ni več. Sedaj je na vrsti žičenje. Najprej 'grobo', debelejše veje:

Danes me je prehitela noč. In to sredi popoldneva. Za fino žičenje potrebujem dobro vidljivost, zato bom nadaljeval jutri. Upam. Zvečer greva z Ruth na rojstnodnevni žur prijateljice Lidije. Ma, bomo pili vino ino ribe jedl...

Izgled pred
in po
današnjem meditiranju.

sreda, 28. november 2007

Pozna jesen

Mrzlo jutro mi je po žilah pognalo kri. Včerajšnje Ruthino pohajkovanje http://www.misti.si/ruth/2007/11/dan-za-ogled-smuarskih-terenov.html je dodatno narekovalo beg v gore. Vsi vrhovi so bili v oblakih, zato sem se odločil za sredogorje. Pohajkovanje po brezpotjih. Iskanje sebe in, seveda ne bi bil jaz, jamdorijev.
Ko sem gozdove pustil za sabo, so oblaki izginili. Z gora in iz glave.
Našel sem tišino in speče ruševje. Vrnem se drugo leto.
In našel sem smreko. Z odrezanim vrhom. Na sumu imam Aleša (tole zna bit njegov teren). Za njegove pojme je sicer preveč batina, a je žmohtna. No Aleš (ali kdorkoli), če je tvoja, povej, da drugo leto ne bo slabe volje.
Robe je dovolj za oba.
Tudi Stol je snel kapo in nekam sramežljivo sončil čelo.
Presenetil sem gamse. Diku se je skoraj zmešalo. Dik na špagi, gamsi varni.

Obhodil sem področje z rdečimi bori. Preveliki so čudoviti. Manjši pa... A postajam izbirčen?
V skalovje ujeta mala, ampak stara smreka.
Stol pa postaja mogočen. Vabilo sprejeto.
Med potjo nazaj sem obiskal gozd črnih borov - Pinus nigra 'Austriaca'. Kot bi ne sedli v to okolje. Kraljujejo na majhnem območju. Njihov habitus je nekaj posebnega, neznačilnega za gorske razmere. Tu si je narava delala prostor za oddih s pridihom na Afriko. Ali pa mogoče na morje?

Razvejani so v popolnost. Brez žic, brez obrezovanja. Vredno posnemanja!
Če bom nekoč razstavil nekaj podobnega, bodo kritike o slogu na prvem mestu. Takrat pokažem te slike. Kdo pa si upa kritizirat mater naravo. Mater ejga.
Izbranka.
Izbranec.
Izbranček.
In duši ter telesu je bilo zadoščeno.

ponedeljek, 26. november 2007

Tečaji in delavnice

V zimskem času pripravljam tečaje in delavnice za začetnike in vse tiste, ki ste v umetnost bonsajizma že vstopili. Teme sem razdelil na osnovi vaših želja in z namenom, da boste po tečaju oziroma delavnici domov odšli z občutkom, da smo skupaj našli, ali pa zgradili, pot, ki vas bo popeljala naprej, do vaših ciljev. Zavedam se, da so le-ti različni, da je pogled na bonsajizem za vsakogar drugačen. To spoštujem, zato bodo naša srečanja »intimna«. Vaš pogled bomo poskušali skupaj ukomponirati v pravila in okvire, ki jih ta umetnost zahteva. Torej individualni pristop na bazi vašega predznanja, materiala, želja in zastavljenih ciljev.

TERMINI

Sobota, 15. december 2007 ob 9. uri
ZAČETNI TEČAJ VZGOJE BONSAJEV



Petek, 28. december 200 ob 17. uri
NOVOLETNO SREČANJE LJUBITELJEV BONSAJEV
foto: Kunšič Mirko

Sobota, 27. januar 2008 ob 9. uri
Delavnica – IGLAVCI

Sobota, 2. februar 2008 ob 9. uri
Delavnica – JIN in SHARI, obdelava mrtvega lesa

Sobota, 14. februar 2008 ob 9. uri
Delavnica – LISTAVCI

Sobota, 23. februar 2007 ob 9. uri
ZAČETNI TEČAJ VZGOJE BONSAJEV

Sobota, 15. marec 2008 ob 9. uri
Delavnica – PRESAJANJE BONSAJEV

sobota, 24. november 2007

Ne tič, ne miš

Pokljuka je tokrat kar nekaj. V meglo zavit pršeč dež namaka že rahlo pomrznenja tla, pripravljena na sneg. Ki pa ga ni. Vajenega mrzlih lizanj zraka, me posiljeni jugozahodnik ob pomoči polne lune obliva z melanholijo. Moja očutljivost na vremenska in nebesna dogajanja je mojim bližnjim znana. Zato je bolje, da sem odmaknjen. Skoraj. Svoj delež mojega plimovanja dobiva prijatelj Matej, ki pa je na srečo prijatelj z nasmehom in trdo kožo ter mladi biatlonski upi, ki so sitnih trenerjev tako ali tako že vajeni.

Če bi danes gladil tvojo kožo ljuba moja, hrapave so moje roke.

Če bi danes skočil iz letala, mokrih kril mi moč pojenja.

Če bi danes risal na papir, bruhal črne bi oblake.

Če bi danes gledal se v ogledalo, razbil bi se do bistva.

Pa ne bom.

Zamižal bom, sestopil vstran in počakal jutri,
ko sneg prekrije blatne misli.

sreda, 21. november 2007

Juniperus chinensis 'Itoigawa'

Po službi, potem, ko obvezno ni več nujno, bi bilo najbolje sedenje utopit v skledi teka skozi Grofijo. Lenoba, ki jo podpirajo nenuja in rahle poškodbe, daje prostor ustvarjanju.
Včeraj sem se odločil raziskat kaj skriva mali brin. Beatles med prebonsaji. Košata in zapuščena frizura skrivat geštel. Daje mu sicer kar všečno podobo, a striženje je nujno. Spomladi, ko bodo hormoni podivjali, sonce ne bi našlo notranjih oblin, vejice bi se začele sušiti, škoda bi bila prevelika.

Torej. Juniperus chinensis 'Itoigawa', višina 30 cm, nebarij 2 cm, starost cca15 let
Izgled okrog štirih popoldan.

Taka zaraščenost onemogoča oblikovanje kakršnekoli ideje. Zato je potrebno obilno "čiščenje".
Najprej rezanje vseh suhih, že odmrlih vejic.
Gosto, pregosto. Kje in koliko odstraniti?

Vejice, ki izraščajo navpično navzdol in navzgor, veje in vejice med dvema vejama, veje, ki niso v sorazmerju... Upoštevam pravila, upoštevam intuicijo, upoštevam drevo.

Očiščena veja. Prva faza. Dokončno jo spedenam pred žičenjem.
Malček je bil na frizerskem stolu dve uri. Orodje (tu brez pravega bonsajskega orodja NE gre) in ostanki. Kar veliko za tako majhnost.
Japonci pravijo, da se morajo med vejami spreletavati ptiči. Veter in sonce morata objeti sleherni list. Namen je dosežen.


Sedaj pa korak naprej. Bonsajizem ima svoja pravila. Držim se jih, če to dopušča drevo, če mi to veleva srce. Tu bo sigurno nekaj kompromisov. Recimo. Višina bonsaja je šestkratnik debeline nebarija. 12 centimetrov bo tu nesmiselnih. Malček ima pred seboj, upam, še dolgo življenje. Zato se bom držal drugih načel. In filinga.
Krošnja je preširoka. Prebujnost je naredila svoje. Zelenje se bohoti predvsem na koncu prerazpotegnjenih vej.
Veje so razporejene neenakomerno. S strani so praznine velike.
Z vrha zgleda perfecto. Laž.
Določiti je treba prvo vejo. Čas je, da se v glavi (skiciranje je zame izguba časa) ustvari približna končna podoba. Deblo mora biti vidno, veje bodo po žičenju poudarjale naboj (kar ga takle Japonček sploh ima).
Zaenkrat je ostalo toliko. Samo? Spodnja desna veje je gotovo še odvečna. Še bo čas,da jo ovijem ali pa odrežem. Monotonost linije debla bodo razbili džini (jini so nakazani) in šari, ki ga bom določil po čiščenju luba, ko se bo pokazalo, kje potekajo poti do krošnje.
Še malo s strani.
In ura je bila sedem zvečer. Tri ure, pa še začel nisem. Počasi pa z glavo. Pa seveda s škarjami.
Je videti, da sem ga uničil? Ma ne, po pauzi bo ITO prav luštkan. No, boljši.
Danes, jutri in do nedelje bom hobi, ki je hkrati tudi moje delo (eni imamo srečo), moja služba, zamenjal za drug hobi, ki je hkrati tudi moje delo. Na Pokljuki bom z mladimi biatlonskimi upi gradil, tako kot pri bonsajih - počas pa z andohtjo, bodoče (mogoče) šampione. Nekateri imajo žmohta več, drugi manj. Treba jih je pravočasno in pravilno "ožičit" in jim hkrati pustiti rasti.