sreda, 07. november 2007

Tomaž Humar

Včerajšnja Tomaževa vrnitev z Annapurne je vlila bencina na ogenj. Peče. Tomaž, tvoj mesec čakanja pod steno na dan D, mi bo enkrat, ko bom spet treščil v ZAKAJ, pomagal v ZATO. V marsičem sva si različna. Tebi pomaga "gun tm gor", meni pomaga (al pa me zajebava, še ne vem) "gun tm not". V bistvu pa mora obstajati še nekaj, kar daje dejstva smotru.
Besede, ki si mi jih zapisal v knjigo tvojega življenja : ostani to kar si, ostalih je že tako preveč! , mi velikokrat pomagajo pospravljati razmetano podstrešje.


Na Alajsko letos ne grem. Fizično ne. Glava pa... saj, saj. Kot si napisal!

Egon pogreša:
Po neprespani noči hoje v zmrznjeni tišini, sončni vzhod podeljuje licenco za nov dan:

Sledove gibanja bo zabrisal veter. Sledi občutkov ostajajo:
Ni vprašanje ZAKAJ?! Vprašanje je KAJ me vleče:
Brutalnost občutkov je močnejša od krutih pogojev. Dolgoročno!
Doživeti sončni zahod pod palmami ali takole, zame ni dileme.
Takole je bilo: približno http://picasaweb.google.si/raje.aljaska/ALJASKAIditarodTrailInvitational

Rok, saj veš!

Ni komentarjev: