ponedeljek, 31. december 2007

Juniperus squamata "Meyeri"

Včeraj sem 12 ur bremenil (beri trening) telo, danes pa je po silvesterskem kosilu namesto moje praznične frizure, le-to dobil moj brin.
Takle je bil oktobra. Še ves zelen in topel.
Potem je nastopil mraz. Nič več rasti. Iglice so se obarvale zimsko.
In nova frizura. Namenjena pomladni rasti.
Ena cela veja je šla. Se ne vidi.

Res bo potrebnih še nekaj let, da ideja postane meso.

Zdaj pa veselo v novo leto. Vsak po svoje.
Če si dajete obljube, sklepate posle s sabo, jih potem uresničite!
SREČNO!

sobota, 29. december 2007

Daleč

Soočenje z razdaljo, 1800 km, je 90% psihološke narave.

Če pomisliš : to je daaaleč, od tu do Skandinavije npr., in misliš, da boš to razdaljo presmučal, prepešačil v treh do štirih tednih, po divjini, sam, potem je to res daleč.

Če pomisliš: tri do štiri tedne bom vsak dan in vsako noč užival sam, v divjini, odlično opremljen, sicer utrujen, potem razdalja izgubi pomen. Sploh je vse skupaj ena psihoterapija. Za mnoge res čudna, zame edinstvena. Želja po samospoznanju bolj ali manj prikrito leži v vseh. Nekateri jo namenoma ignorirajo, drugi jo bezamo na plan. In tu je treba najti način. Jaz sem ga.

In sreča je,

da je pred mano pot,

in to da vem,

da je slast v tem,

da grem.

sreda, 26. december 2007

Trening

Za Aljasko potrebujem letalsko karto, kup opreme, nekaj keša, glavo, jajca in srečo.
In telo. Telo kot del glave. Stroj, uničevalec kilometrov. Opremo se da menjat, dopolnjevat. Mašina pa je, kakršna je. Vsako leto starejša. Doma je treba z občutkom priviti vijake, zamenjati dihtnge in doliti olje ki ne zmrzuje. Navor ni pomemben. Ta dela vsako leto opravim na drug način, ki pa je v bistvu enak. Samo časovne krivulje utrjevanja so vsako leto drugačne. Izkušnje pač.
Razdalja ulomljeno s časom plus vreme. Enostavna formula. V realnosti pa sploh ne tako enaostavna.
Še 52 dni za dela v delavnici. S pripravo stroja se avtomatično pripravlja tudi glava. Računalnik dela na osnovi podatkov program. Dnevno pregleduje in čisti disk. Na pot mora brez virusov. Brez enega samega črvička, kaj šele trojanskega konja. V bistvu se počasi zapiram vase.

nedelja, 23. december 2007

S Pio na snegu

Pia ima počitnice. Prvi dan je, ker jabolko ne pade daleč od drevesa, želela na sneg. Najprej ogled biatlonske tekme. Lani je pobirala kolajne, letos navija za brata Miha.
Popoldan pa sva jo mahnila v hribe.
Pozdravila sva stare mugote.

Uživala v čudovitem vremenu in miru.
Samotar.
Pia mia.
Eden. Še eden.

Planika.
Triglav.
Luna je vzšla pred sončnim zahodom...
...in potem zimsko noč obarvala kot se spodobi.
Midva sva uživala. Medtem sva se spraševala kako so nekateri čudni. Plačajo hotel na morju. Potem pa po tv ali na netu gledajo in občudujejo takele trenutke. ???

sreda, 19. december 2007

Iditarod trail invitational

Sem lani po tekmovanju napisal tole:
ČLANEK V GORENJSKEM GLASU - Raje, Urša Peternel

Gorenjec na najzahtevnejšem zimskem ultramaratonu

Rajko Podgornik Reš iz Mošenj se je že četrtič udeležil najtežje zimske preizkušnje na svetu - 1800 kilometrov dolgega tekmovanja Iditarod Trail Invitational na Aljaski.

»Živjo, prijatelji! Gotovo ste že seznanjeni z mojo odločitvijo, ki jo lahko imenujete poraz, pravilna, pussy, prehitra ... in še in še. No, dejstvo je, da je bila to čisto moja odločitev, in VEM, edina prava … Bilo je res čudovito. Užival sem v vsakem trenutku, tudi v tistih zadnjih. In ker hočem uživati še kar nekaj let doma, med vami, sem poglavje Aljaska zavestno zaključil.«
Takšno elektronsko sporočilo je prejšnji teden prijateljem z daljne Aljaske poslal Rajko Podgornik Reš iz Mošenj, ki se je že četrtič zapored podal na najzahtevnejši zimski ultramaraton na svetu – 1800 kilometrov dolgo tekmovanje Iditarod Trail Invitational. Tekmovanje poteka po trasi znamenite dirke s pasjimi vpregami, večinoma po območjih jezer, rek in močvirij, zato je pot prehodna samo pozimi. Del je speljan po normalnih povezavah med redkimi naselbinami, večina pa po divjini. Obstajata dve različno dolgi trasi, 350 milj dolga do McGratha in 1100 milj dolga do Noma. Pravila tekmovanja so enostavna. Vsakdo tekmuje na lastno odgovornost. Celo tekmovanje lahko uporablja samo en način napredovanja, ki ga je izbral vnaprej, torej peš, s kolesom ali s smučmi. Tekmovalci s podpisom označijo prihod in odhod s kontrolnih točk, na vsej poti pa mora imeti vsak tekmovalec pri sebi opremo za prenočevanje, torej spalno vrečo, grelno napravo (kuhalnik) in svetilko. Napredujejo lahko podnevi, ponoči, odvisno od vremena, snega, utrujenosti, pripravljenosti. Dosedanji najhitrejši tekmovalci so cilj daljše, 1100 milj oziroma 1800 kilometrov trase, katere cilj je Nome, dosegli v dobrih 17 dneh (na kolesu) oziroma dobrih 22 dneh (peš).
Tekmovanje je posebno tudi v smislu športnega duha, saj zmagovalec ne dobi nobene nagrade. Vsak, ki pride do cilja, je res zmagovalec - zmagovalec nad seboj in naravo. Vsi, ki so do sedaj uspeli, so si edini v izjavi – to je preizkušnja, ki ti spremeni življenje.
Edini tekmovalec na smučeh
Rajko se je na preizkušnjo na Aljasko letos podal že četrtič. Dvakrat poškodbe in enkrat ekstremne vremenske razmere so mu preprečili doseči cilj v Nomu. A kljub temu se je odločil poskusiti še enkrat. Letos se je tekmovanja udeležilo 19 kolesarjev, 11 pešcev in en sam smučar – Rajko. »Aljaska me je letos objela v pravi zimski obleki. Skoraj meter snega in prijetnih minus deset stopinj Celzija v Anchoragu ubija mestni utrip. No, da je to Amerika, se pač čuti na vsakem koraku. Še en teden, pa bo tudi to izpuhtelo. Divjina ne pozna politike, niti nacionalnosti. Samo dejstva. In to je to, zaradi česar sem tukaj.«
Start tekmovanja je 24. februarja in Rajko odlično začne. »Start. Kolesarji zdrvijo, jaz za njimi skladno s podlago, za mano pešaki. Vsako leto sem začel prehitro, tokrat ne … Napredujem enakomerno, zmerno. Smuči tečejo brezhibno, maža deluje. Temperatura pada. Ob 19. uri je minus 25 stopinj Celzija. Zamrzne mi pijača. Pa ne me j.. že na začetku, mi drgne glavo! Cev je trda, zmrznjena. Kamelo vzamem iz nahrbtnika in si jo stlačim pod oblačila na trebuh, na prsi. Skoraj eno uro moledovanja in končno pricurlja. Žejen sem že ko hudič …«
»Vleče se v božjo mater. Sneg je suh. Garam kot žival. Že več kot devet ur. Ob 2.15 se zbašem na toplo. Počutim se dobro. Dam sušit oblačila in pojem pol porcije špagetov. Ne morem več. Za dve uri in pol fino zaspim. Na tleh, v spalki. Ko skušam vstati, me v obe nogi trgajo krči. Grizem spalko in mislim na Ruth. Nihče mi ne more pomagati. In mine. Pooočasi, a vendar. Pojem hamburger in dve kokakoli, namažem smuči. Oblečem se, nadenem nasmeh. Zunaj je minus 31 stopinj Celzija.«
Temperature se ne dajo, vsak dan se spustijo tudi do minus 30 stopinj. Tekmovalci dobro napredujejo. Tudi Rajko. »Telesu se že svita, kaj se dogaja. Vedno sta najhujša prva dneva. Potem pride ritem, pride drugo stanje, ki ga je težko opisati. Treba ga je doživeti. Čas dobi drugo dimenzijo, dogodki iz nazaj, drug pomen. Ostane le še bistvo: NAPREJ!«

Rajku gre vse po načrtih. Dnevno je na smučeh tudi po dvanajst ur. »Danes do Puntille. Slabih 60 kilometrov. Najtežji kos poti, vsaj kar se tiče zahtevnosti terena. Veliko vzponov, strmih spustov in celo pot grbine. Treba bo višje, v gore. Smuči primejo, a ne drsijo. Včerajšnji napihan sneg je naravna zavora. Bo treba spet garat …« A narava je tako čudovita, da za jamranje ni prostora. »Letos uživam. Palice se krivijo od veselja. Dela se dan. Narava je tu posebna, tišina popolna. Moti jo le moje dihanje in udarjanje smuči ter palic …«
Na poti so postavljene kontrolne točke, na nekaterih od njih tekmovalci lahko dobijo hrano, medtem ko na nekatere morajo že vnaprej sami poslati pakete s hrano. Razdalja med kontrolnimi točkami je različna, od 49 pa do 385 kilometrov. Tu je človek res prepuščen samemu sebi, svoji volji, kondiciji, energiji, nenazadnje tudi opremi … Rajko uspešno doseže prve kontrolne točke. Pot je res zahtevna. Gor, gor, dol, gor, dol … O cilju še ne razmišlja. Vsak dan, vsak kilometer je izziv posebej. Glava dela, telo tudi …

A na naslednji kontrolni točki čaka neprijetno presenečenje. Dan, možakar na kontrolni točki, razloži, da poti čez Rainy pass ni. Zaradi premalo snega je ta del neprehoden. Kolesarji, ki so zaradi odličnih razmer dotlej drveli, uberejo drugo, edino možno, a kar 60 kilometrov daljšo pot do Rhona. Najhitrejšemu uspe v cilj priti v šestnajstih urah. Rajko se odloči, da bo presmučal 106-kilometrsko razdaljo čez gorovje Alaska range. Po štirih urah napredovanja, pri minus 30 in vetru s hitrostjo 80 km na uro v obraz mu zamrzne voda. »Edini način, ki sem mu zaupal, mi je odpovedal. Zakuril sem gorilnik, zavrel vodo, skoraj zmrznil, a šel naprej. Po pol ure isto. Sneg je bil tako počasen in pot tako zahtevna, da bi za dosego Rhona potreboval najmanj dva dni, kar bi pomenilo dvakratno bivakiranje brez šotora (poslal sem ga v McGrath) in s hrano za en dan. Pred startom namreč nismo računali na to daljšo varianto.«
Težavam z vodo in baterijami v čelni svetilki se pridružijo še ozebline v prstih in pomrznjeno oko. »Termometer kaže minus 30 stopinj Celzija, veter pa v sunkih dosega več kot 70 kilometrov na uro. Preračunano, češlja nas okoli minus 60 stopinj Celzija. Temu se reče MRAZ. Če se ustavim, me odpihne nazaj. Piha skozi očala. Ne vidim NIČ. Zamrznejo. Ko jih snamem, mraz z nožem zareže rdeče oči. Čutim, kako mi zmrzujejo. Tu se veselje končuje. Vetru obrnem hrbet. Moram piti. Pa ne morem. Ne gre. Voda je zamrznila. Ko gre hudič srat ... Misli mi hupajo v možgane, iščejo rešitev, zavetje, se sprašujejo. Film se odvija črno belo. Brez vode sem podelal …«
Vremenska napoved za naslednjih pet dni je enaka, temperature do minus 40 stopinj in orkanski veter. V teh pogojih je možnost priti brez kakršnihkoli posledic v Rhon majhna. Možnost, da bi čakal na izboljšanje, Rajko izključi. Znajde se pred eno najtežjih odločitev – nadaljevati ali se predati? »Jasno mi je, kdo je tu močnejši. Brez obotavljanja obrnem. Nazaj, v kočo, na toplo. Uro in pol razmišljanja, računanja, ugibanj, tehtanja in upanj. Glavo mi bo obrnilo na raztežaj. Prsti bolijo, na desno oko vidim, kot bi gledal skozi polivinil. Diham pa na škrge. Prvič, pa tako naenkrat, mi zavest zagloda misel, da se letos tu moja pot morda končuje …«
Orkan zunaj in v Rajkovi glavi. V takem vremenu je prehod v Rhon nemogoč. Zmrzuje mu pijača, hrane za dva dni nima. Baterij za svetilko nima. Vsaka napaka pomeni ozebline, lahko tudi hujše. V primeru, da v nekaj dneh prebijejo Rainy pass, bi bil prehod mogoč, a le peš. Zaradi grmovja se smuči, navezane na pulko, zatikajo vsakih par korakov. Na drugi strani Rainy passa je en kilometer nezamrznjene ledene reke čez led, višine pol metra … »Oven sem. Po horoskopu in tudi kar tako. Doma sem dejal, da bom, če bo treba, čakal tudi pet dni. Tu, ko sem glavni na sceni, čutim, da tega enostavno ne morem. Tega ne bi prenesel. Vre in cuflja mi glavo. Zakaj? Kako? Čemu? Kaj hočem od sebe? Kaj hoče srce? Srce hoče topline in ljubezni. Te pa mi tveganje in boj za vsako ceno ne dajeta. Le Ruth in otroci, le oni. In tu so še prijatelji ... Odločim se. Fiksno. Grem nazaj. Tu se moja pot konča. Konec! Ker čez par ur prileti letalo za oskrbo lodgea, lahko nazaj pelje tri potnike. Prijavim se. Umirim se. Pulz pade na 120.« Ledene pravljice je konec.
Petič ne bo več poskušal
Kapitulacija, poraz? Rajko je vsemu navkljub prepričan, da se je odločil edino pravilno. »Občutek, ki sem ga imel in ga še vedno imam, je, da sem v zadnjih dneh v sebi dosegel Nome.Bilo je res čudovito. Užival sem v vsakem trenutku, tudi v tistih zadnjih. In ker hočem uživati še kar nekaj let doma, sem poglavje Aljaska zavestno zaključil.«

Rajko se domov vrača ta teden. Kot pravi, bo s seboj imel čudovite izkušnje in samo dobro voljo. Za razliko od prejšnjih let. Pa bo poskušal tudi petič? »Ne. Tokrat res. Za dosego cilja v Nomu je potrebno, da se pokrije celoten splet okoliščin. Vsako leto nas poskuša kar nekaj, a uspe samomalokomu. Vsak je svoje odločitve in sreče vrtnar! Zavedam se, da so poleg Noma še drugi izzivi. Manjši, a zato nič manj pomembni ...

in temu se reče laž. Sori. Zavest sem upošteval. Podzavesti pač ne!

Juniperus squamata "Meyrei" - II/2

Evo ga. Res se nisem preveč trudu s slikami. Ma, ni časa. Je treba spakirat, pa na Pokljuko. Do nedelje, na sneg.




torek, 18. december 2007

Juniperus squamata "Meyrei" - II.

Dokaj nevšečen je dočakal prenovo. Nižji in polnejši.




Slike so zaenkrat bolj tako, za informacijo. Ko pride svetloba, ga počešem še enkrat.

ponedeljek, 17. december 2007

Misli

»Sanjaj o velikem in si upaj narediti napako.
Če ne sprejmeš izziva, boš vedno sledil drugim. Izzivi obrusijo značaj in odgovorijo na mnoga vprašanja, ki si jih zastavljamo.«
Norman Vaughan

"Bodi to kar si, ostalih je že tako preveč!" ( brihtoli)
Humar

nedelja, 16. december 2007

Odvisnik

Odvisen sem.
Bolan.
Zaman sem iskal zdravilo.
Kot alkoholik, ki si nenehno dopoveduje "samo še tegale, samo še danes, potem pa neham!", sem si, sicer v prepričanju in želji, lagal. Sebi in drugim.

Lagal sem, da sem ozdravljen, da ne potrebujem hoje po robu, kjer mi je edino mogoče videti sebe.
Lažno upal, da mi je lanski pogled v prepad pojasnil kam so izginile sanje.

Pa ne. V bistvu sem poskušal zatajiti samega sebe. Izdati svojo bit.

Je to v redu?
Prijateljev ne zatajiš. Sebe pač?
Ne.

Sem kar sem in kakršen sem. In takega me sprejema družina.

Zato grem. Da se doživim, da se vrnem.
Cilj? Videti!
Bo to v Nomu ali prej bo odvisno od stanja telesa, duha in narave.

Čudna so moja pota. So pa moja!

četrtek, 13. december 2007

Pokljuka, pa ne biatlon

Kljub tekmi za svetovni pokal (itak se je odvila tako kot se je), sem na Pokljuki našel obilo miru.









Zakaj sem že šel tja gor?

torek, 11. december 2007

Granula

NEMOGOČE POMENI LE,

DA TI BO VZELO NEKAJ VEČ ČASA

KOT SI NAČRTOVAL!

sreda, 05. december 2007

Barve in kontrasti

Režiserka narava. Fotograf Raje. Igralci - čustva!















Več pa tule