sreda, 31. december 2008

Voščilo

Prijatelji, prijateljice, bralci in bralke, nenazadnje tudi zli duhovi in sovražniki, ki sem ter tja kukate moj blog, skratka vsi:

ZDRAVJE IN LJUBEZEN ŠTEJETA,
VSE OSTALO SO SENCE VAŠE BOLJ ALI MANJ POKONČNE DRŽE!
NE SE DAT!

Ajd, se beremo drugo leto!
Raje

nedelja, 28. december 2008

Srednji vrh

Skozi Završnico po zaledeneli cesti z avtom, do koder gre, potem pol ure peš do Tinčkove koče. Pa se pokaže. Srednji vrh, objet s tremi velikani - Stolom, Vrtačo in Begunjščico. Manjši, 1796 m, nič posebnega, ampak v nedeljah, pa ne samo v nedeljah, osamljen.


S smučmi proti Iskrški koči pod Zelenico. 20 cm pršiča obeta užitke.
Levo do prelaza Šija.
Vrtača je jasna. Premetavajo jo vetrovi, ampak tako vabi. Južno pobočje. Je že varno?
Bo treba probat...
Moj prvotni cilj, Stol od zadaj, je bil zadaj zavit v meglo. Kdaj drugič.
Da o Begunjščici, ki je kljub oblakom gotovo gostila množice turnih smučarjev, ne govorim.
Flanka na Vrtačo je z višino postajala strmejša in ledena. Pihal je pa pihal...ohoho. Pogled je že uhajal na nasprotni Srednji vrh.
Pa sem pod vršno strmino stisnil rep in odvijugal nazaj. Jebi ga, zihr je zihr!Mal čajčka, pa spet u breg. Puf, puf... a je fajn. Mraz, veter, pa jest, pa
nč druzga.
Veter z vrha pobira sneg.
Mavrica snežink.
Z vrha, Stol.
dolina,
proti domu,
proti Šiji,
proti Vrtači,
spet Stolu,
pa še ene par iz užitka.
Prvih dvesto metrov je bilo strmo ampak blazno uživantsko. Naslednje pol ure pršiča pa že kič.

sobota, 27. december 2008

Trase

Tisoč in več se jih skriva na urejenih tekaških progah v borbi za kdo bo močnejši, kdo bo hitrejši, za izgubo maščobe, za lepo telo... Malo stran, nekoliko levo in malce višje pa duh tišine prevladuje nad vonjem po švicu. Nedolžnost pršiča in sonce...
Srečal sem le sebe.
S svojimi sanjami!
Imel sem čas za priklanjajoče se pajace, za dihanje vetra, imel sem voljo in imel sem močno željo.
Čutil sem.

petek, 26. december 2008

Smreka in sneg

Kot bonsajist, tazagrizen, v skladu z določili praznikov, sem upognil novoletno smreko. Nabrana je bila že lani. Prej grda kot lepa, premalo čudna, v zelo čudni posodi ni bila prepričljiva. Brez obetov. A kot pri ljudeh, se v vsakem skriva nekaj dobrega.

Make up ženskam dela čudeže. No, ali jih vsaj prikriva. Nekaj podobnega sem naredil z obrazom smreke. Par poizkusov, ki znajo v bodoče priti prav. Ostaja čudna, a drugačna, ne prelepa, a posebna. Ko bo zrela, bo mogoče privlačna.

Potem pa ga je začelo sipat. Odtrgal sem ketno in se šel spraševat ...


... ostajam isti. Neozdravljiv odvisnež.

četrtek, 25. december 2008

Pride

Skrčenega duha in raztegnjenega želodca se upogibam mimo praznikov. Dobrine so relativne, družina pa mi tako ali tako celo leto pomeni vse. In vera? Seveda. Eto slike iz moje cerkve.
Po takile maši puran diši drugače. In njegov pomen dobi smisel.

torek, 23. december 2008

Leteti

Včeraj smo na koncu vrgli debato o letenju. Ker je težko razložit, prilagam dokaze. Avtor je Robert Pečnik, gotovo eden največjih mojstrov tega foha. Uživajte!

Sam jajc za takale bližnja srečanja nimam. Zadovolji me skok iz letala in frrrrr...Svoje čase so fantje govoril, da je to boljš od sexa. Pa ne vem. Zgleda da premalo skačem, a kako?

nedelja, 21. december 2008

Vendarle

Pa tudi če je nedelja, ko v hribih ni miru, je bilo treba it. Sonca od blizu nisem videl že ohohohooo časa, turno smučal pa tudi ne. Ne tako, kot Ruth, ki dneve meseca brez obveznosti pušča v gorah. Danes pa eno družinsko. Kratko, lahko, ampak užitkarsko. Z Zelenice do raznožja med Vrtačo in Nemškim vrhom.

Pa če to ni raj!?

Na koncu, kot se za raznožje spodobi - vagina. Taka, čisto naravna. Samo prevelika, premrzla, pa pregloboka.

Nemški vrh 2024 m

Malo pozna, brez cepinov in derez sva vrh Vrtače pustila za drugič.

Kamniško savinjski vrhovi

Z Avstrije grozijo ta črni!

Dol pa ... juhuuhu

Vrtača 2181 m

Sneg je bil perfekten. Temperatura majka.

In ni bilo zadnjič. Takole bo bolečina, imenovana Aljaska, hitreje pozabljena.

petek, 19. december 2008

Skica počutja

So bili časi, ko sem risal. Kot nor. Edina stvar, ki sem jo lahko počel dolgo v noč, do jutra, ne da bi me zagrnilo spanje. Celo razmišljal sem o vpisu na likovno akademijo. Potem pa je prišel dan, ko sem vse, res prav vse, zakuril v kmečki peči. Tule bi lahko napisal esej. No ja. Vzdržal sem se do včeraj. Prijelo me je na papir izraziti kar čutim.
Zvečer še virtualni dodatek sončnega zahoda.
Občutek je ostal isti.
Skica je zadetek počutja. Poskus lovlljenja linij. In pozna se dvajset let trmastega vzdržka.