Od zore do mraka

Ob 5h se je Mrzli studenec vsaj približno držal svojega imena. Minus 11 stopinj. Za trening ta prava temperatura. Najprej malo hoje po ledeni cesti do Rudnega polja. V Icebugih je šlo, pulka pa je kljub 15 kg drasela lahkotno.

Viševnik se prebuja v soju lune.
Prvi sončni žarki so zažigali vrhove dreves. Prebujanje narave je res enkratno. Skoraj tako, kot prebujanje moje Ruth. Z ure v uro sem bil višje. Tudi temperatura. Okoli poldneva je bilo že kot konec marca. Rahel topel veter in sonce do fulla. Tišino so harmonizirali samo glasni napevi ptic. Res, pomladni občutki.
Sneg na sončnih legah je bil moker, v senci pa suh in zmrznjen.
Pogled na drugo stran. Karavanke.

Ob pol dveh je bila lakota huda. Kosilo v 15 minutah. Dehidirirano rižoto preliješ z vročo vodo, počakaš dest minut in ješ. Od ameriškega vesoljskega programa, kjer so razvili postopek, imamo tako tudi navadni zemljani korist. Hrana je pred pripravo izredno lahka, potem pa, kjub svojemu izvoru, okusna. Sploh, če si utrujen in lačen.
Predrajsal sem kar velik kos pokljuških cest. Srečal nisem niti enega človeka. Na Rudnem polju pa je bilo politično tekmovalno živahno. Kako drugače.

Misli so ob koncu dneva počasnejše, zrak pa počasi hladnejši in barve spet rdeče.
Zadnjo ure sem užil na sveže potegnjenih progah od Javorniške planine do Mrzlega studenca. Sladica.
Etapni situacijski trening. Manjkal je samo mraz. Ni hudič, da se v naslednjih treh tednih priprav tudi ta ne pokaže v vsaj približni obliki. V tisti ta pravi ga bo preveč na Aljaski.

Na Kitajskem pa takole:

Eh ja.