torek, 11. marec 2008

Post scriptum

Prjatelji, hvala za klice in maile. Bilo bi res nepošteno stisnit rep med noge.
Kriza prehoda.

Bilo je že slabše.

Bilo je že bolje.




6 komentarjev:

Anonimni pravi ...

ja.slabše. bolje. enako...
sploh ni važno.
kakšen rep med noge?
to si ti.
to delaš zase.
ne za nas.
nikomur ničesar ne dolguješ.
vse gre...zmeraj naprej
zmeraj naprej.
tudi ti se nisi ustavil.
lplpLidija

lidija pravi ...

Hej, hej ...

naj ne bi bili marioneta "temu in milijonom drugih majhnih in velikih signalov bolečine in užitka v svojem življenju ..."

v nekem delu na neki točki se je kar treba prepustit. dovolit zadovoljstvu, da pride do nas.

"Če ne si kot pes na smetišču - samo prazno pločevinko ližeš in poskušaš iz nje dobiti hrano . In če nisi previden, se ti bo tista pločevinka za vedno zataknila za gobec in ti bo naredila življenje bedno. Zato jo pusti ..."

Smo vsi na istem, a ne?

brut pravi ...

bo že bolš,
pa tud slabš...
jebat ga :-))

Raje pravi ...

Vsi nismo na istem!
Ampak...jebat ga!

Tako gre to! je rekel Kilgore Trout(vsaj mislim, da je bil on)

lidija pravi ...

drži, ja. res nismo vsi na istem. vsak torek, ko se vračam od "mojih" fantov in punc ugotavljam, kako fino je met trdne temelje. pa tiste dele sebe, ki se obračajo za soncem in vetrom in dežjem.

je sranje, ko enkrat zdrsneš pregloboko. in se zaplezaš. lohk tud za zmeri ...

Raje pravi ...

To je to. Trdne temelje in .v glavi radar.
Je pa tud res, da se vsak temelj da izpodkopat. Zato je fajn, če je postavljen na realnih tleh. In nekje stran od hrumečih strojev.