petek, 29. avgust 2008

Tri dni

Ko sadež dozori, odpade. Če ga kdo ne najde, zgnije. Vsa njegova sočnost izpuhti. Tako je tudi z izzvi. Ko je adrenalin na delu, ko bi ... takrat je treba. Sicer celofan lahko agonijo želja podaljša, a to ni to.
V zadnjih treh dneh sem zaužil plod. Tri leta sem čakal. Nisem ga hotel utrgati na silo, niti ga potolčenega pobirati. Enostavno sem ga ujel. In šel.
Od doma. Peš, z nahrbtnikom vode, hrane, cunj in spalko. Obremenjen s sabo, zategnjen. Tri dni gora. Instant nadomestek za Aljasko. Trening za Aljasko. Psihoterapija. Jaz in moj psihopat, ops, psiholog (op.: avtor psiho ideje je Modri)

1. dan; Mošnje-Stol-Golica-Dovška baba-Mojstrana-Vrata; 14 ur

Prvi koraki, še v temi, na ravnini asfalta so bili zmeda trdega gibanja, prilagajanja na 13 kilogramski nahrbtnik in dvomov o sočnosti zagriženega sadeža. Slike ni.
Z višino se je vse zamenjalo. Občutki, strast in pričakovanje. Nastopila je moč. Hoditi počasi ne znam. Prehitro ne smem, nočem omagati, ker je ovinek dolg.

Odkrhki Stola. Napaden od zadaj.


V koči delata Ruthina teta in stric. Kava za vola ubit, pa štrudl, pa smeh. Pol urce, ravno toliko, da pade pulz in kava razdrma degene.

Smer - Golica

Vse skupaj je le pot. Zavita, razdrapana, gor in dol. Kot Življenje. Če ga hodiš, seveda.

Pogled pa občasno plaho uide v smer "jutri" ...

in v smer "pojutrišnjem".

Ko grem mimo jamadorijev buljim, ko grem mimo rož, se mi kolca po Ruth.

In tako dalje. Po dnevu pride noč. Po drvenju počitek. Dva kilometra pred Aljaževim domom v Vratih sem sprejel vabilo nadstreška trenutno osamljenga vikenda. Boj se rose! Kdo je že to izjavil?

Ob 4h me notranja ura brcne v pogon. Naprej.

2.dan; čez Luknjo-Dolič-Hribarice-Sedmera-Komno-na Konjsko sedlo; 13 ur
Urica po temni cesti. Prihajajče barve so ravno pleskale severno steno Triglava in prve plezalce (zgolj slučaj, da je ravno tedaj Jan vstopal v Prusik-Szalayevo smer (sine - čestitam!!!)) .
Prestar kozel z drugačnimi načrti sem oddrvel proti Luknji. Predvideni časi dostopov v naših hribih ne veljajo.

Poljub v daljavo in naprej. Na Dolič. Poti so lepše, ko si sam. Ko rečeš živjo ali dober dan mrzli skali, buhteči roži ali začudenemu kozorogu.


Čaj in štrudel (EPP:teta Betka na Stolu dela boljšega) in z vetrom naprej.

"Piha mrzel veter, diha mi v obraz, skoz' zaprte veke, tečem skozi čas..." poje A. Mežek. Kako prav ima! Na Hribaricah se zbirajo oblaki. Kot vedno. Preplah brez kosti. Ne kot vedno.

Gore so žive. In ne zaradi ljudi. Počitek ob žvižganju malih debeluhov, ki oznanjajo nevarnost vsiljivcev okrog njihovih domov je prijetnejši od tistega v kočah, kjer množica prepotenih jamra nad cenami čaja, vode in piva. Svizci ne odvijajo čokolade in za seboj ne puščajo smeti.

Sedmera jezera so pač biser naših gora. Vode pa v nekaterih vedno manj. Ljudi vedno več.

Pot proti Komni je bila vrooča, pa vseeno enkratna. Zavetje ruševja, divjih macesnov, vonj in zvoki neokrnjene narave. Sama koča na Komni pa šok. Preglasni junaki, vrli planinci, ponosni nad uspešnim pohodom, nadaljujejo slovensko tradicijo "šnops pa pir". Zato sem špagete zbasal na hitro. Naprej, proti Bohinjskim vrhovom.

V območje muflonov in orlov.

Konjsko sedlo, 1780 m, v zavetju zadnjega ruševja. Priprava na počitek. Čas popolne meditacije.

Samo ležim, gledam ples oblakov in menjavo barv. Tako prazen, tako poln. S počasnim prihodom teme mi z brezhibnim nizkim preletom kralj orel ta dan še zadnjič dvigne utrip. Kot bi mi hotel nekaj povedati!?

Da so jutra v gorah pravljičana, še vedno drži. Nisem romantik, ampak tole ...

3.dan; Vogel-Rodica-Črna prst-Kobla- Soriška planina-Jelovica-doma, 15 ur

Brez misli, s prevročim soncem v čelo, s premalo vode in neusihajočim navdušenjem so ure izgubljale pomen. Glava počasi zaznava bližajoči se dom. In z njo tudi noge. Čutim, da sem.

Počasi v doline.

Na koncu še slabih osem ur po že večkrat prehojenih cestah Jelovice. Preizkus za Aljasko. Ko bi že počasi nehal, je treba naprej, le še 50 km. Korak za korakom.

In vrnil sem se. Spočit. Deske so na svojem mestu.

Modri - Vid; 2.

Lahko bi rekel, hitro rastoča "firma" v razvoju. Z velikim potencialom in strokovno delovno silo. Prečkala sta cesto palčk. In na drugi strani našla nov svet. Svet bonsajev, ki prihajajo. Čas in dodana vrednost bosta pokazala svoje. Bonsaje z veliko začetnico. Novi materiali, izkušnje in njuno razmišljanje so garancija.

Vsak od nas, ki se imamo za bonsajiste, goji svoj koncept. Bolj ali manj podoben teoriji. Nekateri mu znajo dodati nekaj svojega. Modri in Vid zagotovo, nekaj kar obljublja. Ne obremenjujeta se s tem, da trenutno praktično pravih bonsajev (razen zmagovalca macesna) nimata. Moč vizije dela čudeže. Le par podobnih je še v naši deželi.
In smo se pogovarjali. Pa bi se še, če... In se še bomo. Absolutno!
Čakajoči, sploh tisti po prečkanju ceste, so bombe.
Pa meni tako ljube breze.

Pa posode. Ni kaj. Možakarja po meri!

ponedeljek, 25. avgust 2008

Modri - Vid; prvič

Danes, na poti v Šentrupert, sem poslušal Jana Cvitkoviča. Film gor, film tja... Mislil sem si - kakšni so ti ljudje, filmarji, igralci...

Potem, ko sem se vračal, sem si mislil - kakšni smo mi ljudje, bonsajisti?!

Nekaj me zeza server, noče več nalagat slik.

Jutri grem rovnat dile! Moram zbasat ruzak, moram spat.

Več in še več ob koncu tedna!
Ja, face sta! In to ta prave!

nedelja, 24. avgust 2008

Čakanja

...da mine poletje in tudi jesen,
da odplačam dolgove,
da ohranim upanja,
da najdem,
da bom,
da...

Zadnji lunin mrk:
Ni videti. Čakal sem, s tresočo roko, da se zapre zaklop fotoaparata. Nič fotoshopa, nič laboratorija, le še eno ČAKANJE...

sreda, 20. avgust 2008

Jamadori 1/08









Takle mamo. Zaenkrat.

torek, 19. avgust 2008

Sezona lova

Čas jamadorijev je napočil. Dnevi, kot je bil včerajšnji, na gozdni meji, s prijatelji, tišino in drevesi, so odklop. Psihofizični.
Iskanja


Zadovoljstva
Matija, Miha
No ja, nej slabu....
Ma, je kr dobru!