sobota, 01. november 2008

Prvi november

Dan nevsakdanji. Dan spomina na mrtve. Za večino polnoč začrta smernico. Pokopališča, grobovi, spomeniki, obeležja...Vendar, dan spomina na mrtve je DAN SPOMINA. Vzamem ga dobesedno. Potem, ko sta Ruth in Pia navsezgodaj oddrveli v Nemčijo, obiskali bosta tudi grob našega Primoža Trubarja, pa knjižnico, kjer je delal Herman Hesse, pisatelj, ki še danes zadane, sem ostal sam, odet v deževno jutro. Mi ni sedet v številkah poslovanja. Zato se prepustim razmišljanju. Spominu. Spominu na mrtve. Na tiste, ki so se me v življenju dotaknili, a jih je usoda prezgodaj, nekatere zelo prezgodaj, popeljala v smrt. Na sorodnike, prijatelje, znance in tudi živali, in tudi rastline, in tudi dejanja.

Ne sedim ali ležim. Ne buljim v strop. Ustvarjam in razmišljam. Sam in v tišini iščem podobe. Ne sprašujem se zakaj. Občasno pomislim na kdaj.

Namesto vseh sveč, ki jih danes nisem prižgal. Namesto rož. Le misel, le spomin...

Ni komentarjev: