sreda, 30. december 2009

Sonce in megla

Zadnje deževje je zlizalo sledi mojih pohodov. Snega je manj, kamnov več. Uboge smuči.
Vseeno mnogo bolje kot po urejenih progah Rudnega polja. Sonce in megla prideta bolj do izraza. In misli, ki se pretekajo skozi ure dneva tudi.
Lani ob tem času je bila tale zakopana v snegu.
Lani ob tem času nisem razmišljal dva meseca naprej. Niti par let nazaj.

ponedeljek, 28. december 2009

Itoigawa št.3

Evo ga. 15 cm nižji pospubertetnik na svoji prvi, sicer digitalni, a ne profesionalni, sliki za osebno.
Narejeno z občutkom. Bistvo bonsajizma. Občutkom zase. Petnajst kompromisov upoštevanih in popolna ignoranaca kritike. Samo filing krivulj, postavitev in ravnovesja. Trajalo je dlje,a sem zadovoljen. Spomladi dobi še tapravo posodo, mogoče okroglo, hrano in oskrbo. Postal bo goden.

sreda, 23. december 2009

Juniperus

Vreme kot je, pa bi bilo mnogo bolje da ne bi, je dan za počitek od treninga. Po dolgem času čas, čas za bonsaje. Materiala v čakanju je dovolj. Tale brin na primer.
Tipičen primerek vzgojenega drevesa za namen. Nič posebnega, z nekaj svojega. Zavit, previsok, s skrito dušo. Čudna razvejanost, nebarij še kar. Skratka izziv.
Včeraj sva se v glavnem spoznavala.

Juniperus chinensis 'Itoigawa' , 50 cm
Ker bo zunaj še gnilo, ker je počitek tudi trening, ker imam čas, ker pogrešam...danes naprej.

ponedeljek, 21. december 2009

Dovška Baba

Drugi letošnji turni smuk. Debelina snega po cesti od Dovjega pa vse do Rožce je mejna. Navzgor OK, navzdol pa ropota sem ter tja. Ampak jutranjih -20 C ob sončnem vzhodu z vrha in ob Ruth...
Ob devetih sva se že doma grela s čajem in vročo juho.
Ob enajstih pa sem v množici tulil našim biatlonkam in biatloncem. Dvema je pomagalo.

petek, 18. december 2009

Biatlon Pokljuka

Nekaj utrinkov iz včerjašnje tekme. Mal več pa tule.

O rezultatih in ostalem pa več tule.

sreda, 16. december 2009

KLEK

Pogojev v hribih ne zamujam. Obratno od strupenih plazilcev oživim v snegu in mrazu.
Bolj mraz bolj nor. Bolj veter, še bolj.
Ko se iz pregaženih cest oddrsam na Klek, je cajt za pauzo. Meditacijo. Sedim na kuclju svoje karme, poslušam zehajoč veter, introvertiram misli na Aljasko. Zaupam opremi, ki odbija veter, zaupam sebi, ki ga sprejema.
Res, difuzno konfuzno. A vsak dan boljše.
Danes spet, jutri pa na biatlon.

torek, 15. december 2009

Narava

Osnovna razlika današnje civilizirane družbe in družbe 'nekoč' ( indijanci, vzhodnjaki deloma tudi danes) v odnosu do okolja, narave je v tem, da se človek dandanašnji okolju upira, naravo hoče premagati, si jo pokoriti, jo podrediti svoji volji, željam, nasprotno od nekdaj, ko so ljudje živeli v njej, živeli z njo in jo tudi doživljali.
Poti nazaj za družbo ni več. Za posametnika pač!

četrtek, 10. december 2009

Nov dan

Noč je spolzela iz območja moči v zarjo nemočnosti.
Preskakajoče slike iz sanj so nezavedno podzavest odtisnile svoj pečat. In odšle. Za vedno.
Spet nov dan. Obilica naključij bo neopazno obšla delovne (ali pa tudi ne) duše, z očmi in ušesi naravnanimi na frekvence, ki jih praviloma vsiljujejo drugi. Karma bo žalostna, potem ko ugasne naravna luč, legla skupaj s telesom v noč in ponovno v REM fazi poskušala zavrteti film v svojo smer.
Le od mene je odvisno kako lep bo dan. Kako poln.

sreda, 09. december 2009

Osmi december

Lani, na včerajšnji dan.
Jutri?
Nekateri veste, da tokrat ne mislim na sneg.

nedelja, 06. december 2009

Nad megle

Tiste naravne in tiste jutranje.
Nova odeja prekriva pomrznjeno blato. Odkriva sproščenost in mir inside.
Sproščanje zalog energije.
Pogovor z namišljenim opazovalcem. Ne mislt, ta razume!
Uvid. Megle, ki so pravzaprav oblaki, ločujejo.
Proti večeru sence postajajo daljše. V nosu začutim že skoraj pozabljen, tako potreben, vonj po mrazu.
Čista tišina.
Neslišna valovanja.
Konec koncev se pa vedno vrneš nazaj. V meglo.
Ampak...

sobota, 05. december 2009

Slalom

Slalom podhranjenih misli po grbinah življenja, tresoče noge, strah pred strmino, bolečino zloma. Zloma vratu. Nogo poflikajo, vrat je druga zgodba. Tema pred očmi, pa ne zaradi ure dneva, kepa v želodcu, pa ne zaradi hrane. Kako težko je včasih najti pogum!
Poznam taka jutra. Sprevržejo se v dan nevsakdanji. Nisem uporaben. Nobene koristi, sama sitnost.
Ker vem zakaj, vem tudi kako in kje sneti smuči. Sesti v sneg in po riti počasi zdrseti v dolino. Dolino miru.

nedelja, 29. november 2009

Zakaj?

Še tri mesece. Ure, ujete med hrepenenji, željami, utrujenostjo, treningi z voljo in tistimi brez, bodo v devetdesetih dneh izpuhtele v belo. S pred sedmimi leti označenim ciljem.
Ki pa je 'samo' končni cilj. In ta ni najpomembnejši. Res hudo zaželjen, vendar skrit v predvidljivih oblekah občutkov, spremljevalcev poti od predzačetka do konca. Vse vmes, med začetkom in koncem, je tisto, kar mi daje moč, energijo in smisel.
Zakaj?
Iz začetnega hrepenenja doseči Nome, podkrepljenega z željo priti tja čim hitreje, se je v petih poskusih izluščil kristal bistva. Brezbarvni del neobremenjene duše, ki deluje na osnovi inpliciranih doživkov, delov doživetij, magičnih trenutkov, katere dojamem samo tam, v določenih, nepredvidljivih okoliščinah.
Kompleksnost projekta, od začetka do konca, je osnova. Logisitika, z vsemi znankami in neznankami, je del igre. Uspeha ali neuspeha, v nekem, ne nepomembnem smislu, preživetja. Oblačila, vsa oprema, hrana, zavetje...v pravem času, ki nikoli ni enak, pravilno pripravljeni strogo načrtno, dovoljujejo nadaljevanje. Upoštevanje razmer s podlago trenutnega stanja, fizičnega in psihičnega, jasna odločitev, ne vedno lahka, spremeni pot, njen čas in njen cilj. Brez pomoči kogarkoli. Ker kogarkoli enostavno ni. Sam. Tam nekje, med snegom in auroro, sam svoj bog. Nobenih krivulj, nobenega blefa. Če si, si, če ne ukrepaš, lahko tudi nisi. Tega cmoka ne smem pojesti. Mora ostati v grlu. Do konca, kjerkoli že bo.
Vmes pa ego z nevidnim črnilom v matrico nedodelane osebnosti zapisuje občutke, kakršnih pač ne doživim nikjer drugje. Borbe moči in negativnih misli zmrzujejo. In odmrznejo v toploti optimizma. Ampak drsečega. Na zavedanju, da je glavni cilj OBSTAJATI. Živeti.
Živeti močneje, s spoznanji iskanj ter odgovorov, skritih v beli tišini Aljaske.
Zato!
Bill je dejal:
"...zato, da najdemo razpoke v sebi. Ko se vrnemo domov, jih lažje zakrpamo. Ker so jasne, čiste. Potem pa se naslednje leto zopet vrnemo, da ugotovimo, kako nam je to uspelo!"

sobota, 28. november 2009

JAzzzz Logatec

Utrinki iz Jazz tekmovanja v Logatcu.
Pia in prijatelji furajo Jazzzzz...