sobota, 10. januar 2009

ZIMA

Prijateljica. Ko ne grem na Aljasko, pride k meni. Božat in izzivat.
A to ni to. Kulisa je odlična, igralci isti, zgodba pa je čisto nekaj drugega. In to me jebe. Preveč vsakdanjih odgovornosti za prehod v drugo stanje. Občasni pobegi ja, pa tudi to ni to. Trenutki so prekratki. Voda se nima časa niti ohladit, kamo li zmrznit.
Pia mi je za novoletno darilo dala v pesem zavit moj omiljeni piškot, ki ga lahko pojem na doooolgem pohodu. Sem ga, v torek. Pesem pa pravi:


POT

Hodim ...
Hodim tja ... daleč.
S sklonjeno glavo.
A vendar - hodim.

Vidim vzhod, nekje daleč.
Skozi priprto oko vidim vzhod,
tam, daleč.

Komaj dvigam težko glavo,
s težavo odpiram motne oči,
še težje diham ta jutra ...

A še vedno hodim.

Hodim tja ... daleč ...

Soncu naproti.

In kako pogreje občutek, ko veš, ko čutiš, da so tvoji najdražji tvoji najbližji!

1 komentar:

volja pravi ...

Ne ugaša, samo nekaj mrzlega jo je prekrilo,nekaj njej novega a čudovitega. Zakaj potem strah?