nedelja, 8. februar 2009

Plakat

Zabit od sanj. Kot plakat na drevo v parku. Pogledan od odspred, mimogrede.
Delček informacije, ki je večina sploh ne opazi, drugim pa spolzi skozi spomin, v kot pozabe. Bolečina žebljev popušča in sedaj je najbolj moteč dež. Nalivi vode mi brišejo črke, bledijo sliko, vztrajno krhajo štiritočkovni oprijem in me delajo težkega. In mokrega.
Ko bo posijalo sonce, če sploh še bo, bom ležal v blatu, kajti letošnja zima je čudna, skoraj tako kot ljudje, ki hodijo mimo - zazrti v svet televizij, denarja in nakupov
... polna sivine. In blata.

1 komentar:

Anonimni pravi ...

Blato dela tudi čudeže, kar vedo povedati nekatere ženske. Ko se posuši in odpade, s ali iz tebe, zasiješ v novi luči. Iz tebe potegne vso svinjarijo in balast.Mogoče pa je to potrebno.
Tudi sama sem v podnju, polna strahov in v množici ljudi tako osamljena in nerazumljena. Mogoče pa ne spadam na ta svet. Še dobro, da imam kavico, obožujem počasno srkanje, ravno prav sladkega, mojega črnega zlata in čakam, da mine, ker vem da bo...