nedelja, 22. februar 2009

Vezi

Priznam. Del, ne majhen, mojega razpoloženja težko kljubuje odločitvi, da letošnjo zimo telesu in predvsem umu, dam počitek, zavetje in mir. Miru od nikoder.

Danes bi v Anchorageu štel nabavljene kalorije, odšteval sedem dni ...


Ko pride čas, se gosenica zabubi. Navidez mrtva, ovita vase, ker je čas in tega ne more spremeniti nobena volja ali odločitev, počasi postane metulj. Če? Če je ne odtrga veter, poje ptica, zahodi neveden sprehajalec ... če si je nabrala kot gosenica dovoljšno zalogo hrane za preobrazbo.


Rad bi bil metulj. Ker sem še vedno prekleta, požrešna plazeča se gosenica. Brez prostora za zabubitev. In brez smisla za letenje.

6 komentarjev:

Anonimni pravi ...

Ne rečem, da bi bil naenkrat paraplegik, prej pa je smučal, tekel,hodil v hribe ipd. temu so se možnosti res hudo omejile, ti pa .... imaš možnosti za nadomestilo na pretek, le najti jih je treba, se odločiti....
Pa čeprav je mogoče le instant, včasih nuca !
Pa lep pozdrav !

Raje pravi ...

Nadomestilo?
Ne razumeš. Instant kave se kljub dolgoletni navadi na expresso mogoče laho navadiš.
Instant doživetja ni.
Prave ljubezni v javni hiši ne dobiš.Prave Aljaske na Pokljuki tudi ne.
Ko enkrat (ali večkrat) doživiš kaj tako močnega, stvari dobijo drugačen pomen.
RAje

Anonimni pravi ...

Torej bodi hvaležen, da si jih doživel, marsikomu to ni bilo dano.

Raje pravi ...

Dano ni le redkim, npr. paraplegikom ali drugače hudo bolanim.
Za ostale velja - odločitev.
Zame je bila ALJASKA odkritje. Menim, da vsakdo v sebi skriva Aljasko. Nekateri jo iščemo, drugi ne, tretji sploh ne vedo zanjo.

volja pravi ...

si že metulj, samo še zbudi se.

Anonimni pravi ...

:)