torek, 03. marec 2009

Drugi ja, jaz pa...

Spremljanje rezultatov iz Aljaske preko računalnika je iz prepotene misli prejšnjih let zašlo v dejstvo. V trenutkih, ko sta mraz in utrujenost drhtela telo, je vedenje, da me takole, kot to počnem danes sam, virtualno spremlja množica znancev, prijateljev, neznancev ...
Energija na daleč obstaja. Čista, oluščena.

In v čem je problem?
Spremljanje časa, rezultata in napredovanja, ljudi zavaja in jo fokusira v napačno, zame in še nekatere redke sotrpine, fobijo - kdaj. Zdaj bi že moral biti v Skwentni ... kolesarji so že v Finger lakeu ... preveč spi ... ali je še med polovico ...

Prenos misli, dragi moji bralci, držalci pesti, je na Aljaski hudo direkten. Po dveh dneh in nočeh, ko se telo počasi privadi na nov, no ne tako nov, način dela, glava sklene obroč okoli malega Jaza in začne.
Čas za bilance!

Zamrznjena čustva ob pogledu na polje puščic, ki so zgrešile svoj cilj, se postavljajo v vrsto. Shranijo se za nadaljno obdelavo. Brez primesi.
Bio čustva.
Zamrznjena prihodnost.

Danes.
Ne trpim. Kriza napačne strani nekega momenta je minila. Vedenje in videnje zadostujeta. Imena, napisana pod kontrolnimi točkami, so naslovi Zgodb. Nekih drugih, drugačnih ljudi.

Ni komentarjev: