četrtek, 30. april 2009

Hormoni

Baje so krivi hormoni. Med drugim.

Za moje frekvence definitivno najpomebnejši adrenalin. Ki ga ni. Stresni hormon s popolnoma drugačnimi pljuči kot kortizon iz istega gnezda, ki pa deluje v nasprotni smeri. Ko ga začutim v prsih, nekje nad želodcem so kapljice na čelu in barva kože sinergični kot pri odpiranju rezervnega padala. Posledice pa daljše in čisto drugačne.

In tu je pomlad. Kje sta oksitocin in vazopresin, hormona ljubezni? Pa serotonin, hormon sreče, pa drugi...?

Hormoni so v nas. Od zunanjih dejavnikov je odvisna njihova količina, njihovo delovanje, posledice. Oni so le minifaktorji, prenašalci občutkov, mali posebneži, urejevalci dnevnega besedila, ki se pretaka med srcem in možgani.
Stres na stres, hormon na hormon!

6 komentarjev:

Evelina pravi ...

Zdaj pa si predstavljaj, da bi se zabavala s tabo še estrogen in progesteron. Pri meni sta se pravkar odpravila na ta hud vlakec smrti v Gardalendu, Občasno se jima pridruži še kdo in žurka je tu. Če razumeš dogajanje je vse lažje. Manjka pa sonce, čeprav je pomlad tu. Včasih pomagajo le trenutki, ki so samo tvoji... Jakob je šel k sošolcu, Tomaž je dežuren, a tako blizu mene, jaz pa s kavo uživam ta trenutek brez vprašanj in odgovorov. Pomaga. Obožujem kavo!

Raje pravi ...

...če razumeš dogajanje, ja...

Evelina pravi ...

Ravno danes sem prebrala:"...zato so v preteklosti prakticirali tišino. Mnoge religije poznajo to metodo. Žal jo prepogosto razumemo narobe. Ne gre za to, da ne slišimo in vidimo okolja. Gre predvsem za to, da ne slišimo svojih misli, da utišamo svojo glavo. In začuti se življenje. Čudovito življenje." To je napisala Vanja Kališnik v prilogi za moške,Polet. Všeč mi je ta priloga.Všeč mi je bila misel.

Raje pravi ...

Točno. Zato Aljaska, zato bonsaji. Dnevi kot sedaj, so pa dnevi grmenja. Strele sekajo povprek. In pada dež.
Vse bi bilo ok, če ne bi bilo finančnih pritiskov...

Evelina pravi ...

Ja, voditi tako podjetje, pa čeprav oba z Ruth uživata z rastlinami, je nikoli dokončano delo. Vedno imaš nekaj nad sabo, zadolžitve, skrbi... To ne zmore vsak. In zato nekje zmanjka. Mene včasih že sama služba, pa gospodinjstvo in otrok izčrpajo in si želim nekam popolnoma sama. Biti sam s sabo je privilegij današnjega časa. Vendar danes sije sonce, zdravi smo in tudi hormoni bodo prej ali slej spet na naši strani.

ataslon pravi ...

Finančni pritiski, psihični pritiski, pritiski investitorjev, skratka pritiski z vseh strani in nivojev. Včasih imam občutek kot, da so na svetu ljudje, ki ne počnejo drugega kot pritiskajo in v tem najdejo užitek. Čeprav mislim, da je to bolj zdravljenje njihovih frustracij in zablodelih življenj. Ne vidjo sonca, dreves, lepote potoka, ne vidijo še mnogo tega, so zaradi tega še bolj nesrečni in zagovedeni...in čez čas ugotovijo, da jih tisti na katere pritiskajo enostavno ne je...mo. Raje se umaknemo med drevje, rože, kamenje...pomirjanje, sproščanje in vlivanje novih energij narave. POZITIVNIH. Negativci pa bodo itak požrli sami sebe.