sobota, 27. junij 2009

Dan potem

Nevidno breme je padlo med zelen pesek. Tako izsesan nisem bil že dolgo. Bolečina v prsih , nemoč v mišicah in opolnoma prazna glava so me cel dan pominjali na kodeks zdravega življenja. Sedel sem v senco na belem pesku in poklical na center za samopoč. Z zaprtimi očmi, obrnjenimi na noter.
Težo bremena sem določal sam. In čas nošenja prav tako. Ne, da bi pokazal, dokazal, da lahko, da zmorem. Ker je bilo zame, za moj Jaz, potrebno. Odločitve, ne obljube drugim, so sence samopodobe. Zato bom danes v tokonomo postavil drugo drevo, drugo sliko. Zase.

Ni komentarjev: