sreda, 30. september 2009

Pomlad-poletje-jesen

Prijateljem! Med tem ko me ne bo.

Namesto mene

Včasih se sprašujem. Namesto mene odgovarjajo drugi. Nič lepšega, če je to Pia!

nedelja, 27. september 2009

Prostor-čas

Malo sem se skrival. V predavalnici brez klopi, poslušalcev in luči, tam kjer nevidni učitelji praskajo po zraku, ki je prostor-čas, rišejo poudarke in vedno prezgodaj odidejo v noč. Pospravljam in urejam ujeto na kup spoznaj, na vedno večji stožec, ki ga bo treba, nekoč, ko bom znal, iz sobe prestavit na prosto, na sonce. Ure napetega zadovoljstva zamenjujejo ure raztresenega ugotavljanja, da je premalo, brez pomena, imeti svoj kup, sedeti na njem in brez točnega vedenja kaj bi z njim, zapravljati čas, prostor-čas. Ne zavidam tistim, ki sedijo na svojem kupu denarja in z vrha tulijo da so srečni.

Vsak po svoje.

sreda, 23. september 2009

Sito

Mojih želja ne mečem v kotel pričakovanja z zavezanimi očmi. Mladostne neučakanosti, namazane z nepredvidljivostjo, ni več. Izkušnje in spoznanja s pomočjo samozavedanja z leti ustvarijo sita, ki lahkotno ločujejo zrna od plev, lažne upe od skritih, ponavadi težko dosegljivih, ciljev, želja. Vera vase, ne v boga, je pravo mazilo. Nemalokrat povožena, skoraj mrtva, se pobere, ozdravi in močnejša celi rane, zadane s strani naivnosti, neumnosti ali neznanja. So dnevi sonca in so dnevi megle. So noči dežja in noči polne lune. Vzorci tresljajev čudnega sita. Umetnost in znanje je pravočasno zamenjati mrežo, prilagoditi velikost lukenj velikosti želja. Ne uspe vedno.

ponedeljek, 21. september 2009

Čiščenje

Ko nisem tak, kot bi želel, ko mi pljuča piskajo le zaradi kašlja, curlja pa le iz nosa, proste nedelje niso take kot bi želel. Ni treninga, ni piknikov, ni letanja po zraku... Nedelja, dan za čiščenje.
Psihofizično.
Neopravljena dela, tista: "Tole moram čimprej pospravit...",v takih dneh dobijo roke. Pospravljanje garaže na primer. Vedno bentim, vedno :" Kakšni prasci smo. Samo odlagamo. Garaža je prima plac. Tja človeška noga stopi redkeje. Če še malo zamižiš..."
Zunaj sije sonce. Za prehlajeno dušo ravno prav toplo. Za urico odklopa, za obračanje vase.
Beli bori so prvi začutili jesen. Množično rumenijo stare iglice. Čas za čiščenje. Nežno, previdno drsanje prstov skozi živo in odmrlo. Ločevanje. With a little help of my son.
Večje drevo, več iglic, več dela.
Nedelja je prekratka. Tudi za čiščenja.
Ugasnil sem med basketom. Predolgo noč pa vedno potrjuje jutranji glavobol. Plavi ponedeljek.

sreda, 16. september 2009

Vsakdan

Strpati ure dneva v urnik želja in zahtev. Problem. Vse je nujno. Najprej služba. Ob štirih sem buden in bister. Zato največ papirologije in matematike spljuskam v sončni vzhod. Večkratni vzvod za slabo voljo celega dne. Potem odpremo trgovino, banka, delo...
Treningi postajajo daljši, dan krajši. Prilagajanje delu in vremenu. Prilagajanje času, utripu srca, utripu dneva.
Bonsaji zahtevajo svoje. Vsak dan malo. Sprostitev. Miselna aktivacija.
Vmesni upadki obračajo stvari na glavo.
Zvečer ugasnem prej.

ponedeljek, 14. september 2009

Dečin - Češka

Na povabilo Češke bonsaj zveze smo se s Tomažema udeležili njihove nacionalne razstave. Cilji: demonstracija, naučiti se nekaj novega, videti kaj zanimivega. Vse je uspelo.
Tri dni je minilo zvizz. Okoli sto razstavljenih dreves, večinoma vrhunske kvalitete v še bolj vrhunskih čeških posodah. No, tale je original nemška. Avtor Walter Pall.
Malo premalo za trinevno analizo. Narodni park v bližini je bil idealna točka za relaks.
Glavna zvezda je bil gost Walter Pall. Tokrat so bile njegove kritike razstavljenih dreves poučne, nezačinjene z njegovo veličino.
Par primerkov + boljše slike ; avtor W.Pall
Sobotna demonstracija je bila hitra, nekoliko živčna, a uspešna. Poleg naju se je trudilo še pet tujih mojstrov. Mr. Pall je obdelal moj bivši macesen. Komenter imam, pa ga ne bom objavil.
Tomaž je bil tokrat šef, Raje asistent, črnc. Pred in po Danes, doma, bo Tomaž dodelal finese. (ne bo, staknil gripo! op.p. 10:54)
Eto, toliko, na brzino.

četrtek, 10. september 2009

Defekti


Še najmanjši, nepomeben, je tak, na kolesu. Razen če nisi brez rezervne gume, daleč od doma, brez telefona... Ampak, to se ne dogaja.

O drugih defektih kdaj drugič.

Odpotujem na Češko. Bonsaji, kakopak.

sreda, 9. september 2009

Spomin

Skozi spomin papirnatega obdobja, se je prebil do spoznanja, da je po toliko letih tavanja v popolni temi pozabil na radiatorju kopalnice ključe od omarice. Nekaj pomembnega je v njej, pa se ne spomni kaj. Kot brenčanje nadležnih komarjev mu misli impulzivno bežijo in prihajajo, pikajo, a odgovora ne dajo. Nazaj, spet nazaj, v kopalnico, do mrzlega radiatorja, bos in naveličan, po ključ. Z bojaznijo v strganem žepu, da bo v trenutku, ko ga bo držal v roki, pozabil kaj za vraga odpira ta kos natančno obdelane, mrzle kovine.
Ne da se mu, ne ljubi. Noče. Stati tu pa tako ali tako nima nobenega smisla.
Če bi našel stikalo...

ponedeljek, 7. september 2009

Nagradno vprašanje


Kdor odgovori pravilno, bo zmagovalec. Od sreče se lahko zvrti, zato se splača!

P.s.:
Odgovori včeraj prisotnih bodo gladko zavrženi!

sobota, 5. september 2009

Bloganje

So stvari, o katerih se javno, npr. na blogu, ne piše. Osebne. Mislim, čisto osebne. Meja je elastična. Od posameznika odvisna. Koliko, do kam jo raztegneš, koliko odpreš okno vase. Če se že sploh odločiš da poveš, pokažeš svetu, kakšen kdo si. In zakaj?
Spet odvisno od pisuna. Moj namen, tisti prvinski, ko sem odprl te strani, je bil s pomočjo bloga širiti obzorje v svetu bonsajev. Ki se je v dveh letih sprevrgel v nekaj drugega, z občasnimimi prijavami začetnega namena. Nek dnevnik, delni razkritek dela mene, ki ni čist, popoln, ker to zaradi elastike ne more biti. Omejitve poslovne narave, osebne narave, tehnične narave... Lastna cenzura v dobro sebe in velikokrat tudi drugih. Tako pač je.
Bolj poizkus pokazati bližnjim (bralci ste tako ali drugače bližnji(bolj ali manj))dušam, delček svoje parcele, na kateri zidam osebnost iz materialov, ki so moji, mogoče drugačnejši od vaših. Kosmiči tehnologije, zapiski gradbenih del. Vse napol, glih tolk, ne preveč. Malo o bonsajih, malo o Aljaski, malo o razmislekih, vprašanjih in bojaznih... Do kamor si upam, želim. Da se ne razkrijem do konca, da ne ožalim lastnega jaza, koga drugega.
Zenkrat bom še vztrajal. Bolj ločeno. O bonsajih na svojem, Aljaski na svojem in ostalem na svojem blogu. Dokler se ne odločim končati. Me že 'ma. Ravno zaradi omejitev. Sebi lastnih.

četrtek, 3. september 2009

Nazaj

Nisem prilagojen. Morje, vročina, skupek zabuhlih turistov...ne morem.
Obljubil sem tri, zdržal dva dni. Bolj kot bolečina, dejstva, da v teh krajih, zapleten v brezdelje turizma, nimam svojega prostora, miru, so me pognali nazaj. Povrhu že danes čutim plimo, ki jo dviga skoraj polna luna...bolje biti sam.
Ruth razume. Jaz tudi njo, ki ji sončni zahodi in vročina rišejo drugačne podobe v živčne končiče.
En teden ponovnih spoznanj je več kot dovolj za spoznanje, da sem še vedno isti, za spoznanje bogatejši.
Žnj.
In danes znam biti zatežen.
Go away!