sobota, 30. januar 2010

Scenarij


Eno samo potovanje.
Iskanje vzrokov od kje hudiča gon po Aljaski. Zakaj?
Bil sem v Avstraliji, Južni afriki, Peruju, celi Evropi, odprt za prevzem, za zlitje. Bilo je drugače kot doma, zanimivo, a nikjer ubitačno. Brez udarcev v sredino, brc v kalup. Razen tam, v divjini. V snegu, mrazu.

Zdaj vem, da ni dežela ali pokrajina, da niso ljudje tisti, ki me obračajo. Bistvo se skriva v nečem drugem. Nevidno očem. Zastavljen virtualni cilj Nome je le točka, sicer končna, željena, do katere se pride, če se gre. Enostavno neskončno gibanje. Zapleteno, prepleteno doživljanje samega sebe. Odločitev pomeni dejanje. Reakcija splavi akcijo. Brez sugeriranja politike, ekonomije, gospodarstva in podobnih poglavij vsakdanjega, običajnega, dnevnega manipuliranja. Skok iz kalupa, prestop v realnost. Življenje.

Ostane le slalom med vratci, ki vodijo vase. Iskanje idealne linije, prilagajanje hitrosti. Polna in edina koncentracija na trenutek. Ker so vsi trenutki tam enaki, skoraj enaki, se jo del s časom, začne se po dveh dneh, velik del, obrne navznoter. Takrat nastane film, ne 3D, 4D, ki ga ni mogoče posneti, nastanejo občutki, ki jih ni mogoče opisati. Dokumentarec sebe, ki odpira oči, predvsem tisto, tretje. Podlaga za scenarij prihodnosti.

Ker pa se v ta scenarij kasneje vmeša vse preveč pisateljev in kritikov, počasi njegova moč uplahne. Umik. Kam? Seveda nazaj na Aljasko.
Razum sporoča, da prihaja čas za oddajo. Scenarija namreč. Še ena priložnost, potem pričakujem film. Viden v svoji dvorani. Nemi film.

četrtek, 28. januar 2010

Še malo

Zdaj pa postaja vedno bolj vroče. Še en mesec do štarta, tri tedne do odhoda. Vse je podrejeno Aljaski, seveda z odgovornostjo do družine in posla. Za kaj drugega ne bo več časa. Skoraj.
Telo je bolj ali manj pripravljeno. Glavo pa moram štelat dnevno. Na več načinov.

ponedeljek, 25. januar 2010

Noelanders trophy 2010

Najboljši na razstavi. Videli ga boste lahko maja na slovenski mednarodni razstavi bonsajev v Monsu:
Po celonočni vožnji ne morem spat. Zato nalimam vroče slike, za besedilo pa je glava prazna.
Prvi dan - nabava:
Drugi in tretji dan - razstava:
Razglasitev zmagovalca - Enrico Savini
nekaj boljših
Moj prispevek k razstavi. Najboljši jasno ni bil, pa tudi najslabši ne.Sploh.
Spremljevalna rastlina (ups, Ruth ne ve za krajo...)
Pa še:
nekaj detajlov
Nova izkušnja, nov korak na moji poti bonsajizma.

četrtek, 21. januar 2010

Na razstavo

Deset ranih ur, pa še ene dve danes, za urejanje v nulo. Danes ga peljem na Noelanders trophy, eno najprestižnejših razstav bonsajev v Evropi. Ker bo edini slovenec, mora biti pošlihtan kot se spodobi. Že tule ne izgleda slabo.
Kakšen bo, pa tekom dneva prilepim tule.
Friziranje se je zavleklo....ni časa za sliko, sori. Drug teden, skupaj z vtisi.

ponedeljek, 18. januar 2010

Belo modro

Sonce ima drugačen vpliv kot polna luna.
Čas, ko tempo pade na nulo, ko oči srkajo barve. Predvsem belo in modro.

nedelja, 17. januar 2010

Volk

Že od prvega snega se moje sledi križajo s sledmi volka. Samotar na območju Kleka lovi in označuje območje. Podobno kot jaz.
Mrcina mora bit kar obsežna, glede na sledi,
na višino označene(poscane) točke, označbe teritorija
in na količino zaužitega. Volk sit, gams pa daleč od celega.
Star pregovor pravi:
'Bolje gams, kot Raje!'

Na Aljaski so volkovi stalnica. Ponoči te spremljajo v zavetju dreves, čisto potiho. Odsev rumenih oči v soju čelke meša nelagodnost s strahom ter upanjem, da človeka ne napadejo. Če bi ležal izmučen, napol mrtev, poškodovan, če bi bila njih lakota peklenska...? Zato pa treniram. Tudi zato. Moč in kristalne misli, brez primesi, so pogoj za Biti. Rumene oči in tuljenje v luno dobijo drug pomen. Zato grem. So stvari, ki jih doživim samo na Aljaski. Stvari, ki ostanejo noter za vedno.

četrtek, 14. januar 2010

Kredarica

Ruth ima za zgodnje vstajanje vgrajeno zavoro. Ki popusti. Če čakajo hribi. Pa sva šla na pršič, na sonce. Sonce je darovalo HALO EFEKT! Popolnega. Spet na pravem mestu ob pravem času. video

ponedeljek, 11. januar 2010

Grofija

Paše zamenjat okolje. Pokljuške ceste znam na pamet. Te, iz bližnjih gozdov Grofije, tudi. Ampak nezasnežene. Pozimi so drugačne.
Teža in višina snega sta diktirala tempo. Ta počasnega. Toliko več časa za oči.
Dan prej je nekdo vpregel snežne sani. Ta odsek je bil Aljaska v malem (zelo malem).
Pa še sonce. Kaj še češ?
Še voda, ki ravno ni moj medij, me je pritegnila.
Po petih urah so noge pekle. Kako bodo šele čez 6 tednov!?

nedelja, 10. januar 2010

Samujem

Noči med sneženjem imajo svoj čar. Oblike so drugačne, tišina je mehka. Motita jo le butanje srca in škripanje smuči. Nobene brzine, le koalicija med meno in naravo. Brez prepirov. Bele flike krpajo luknjice dvomov.
Zavese so odgrnjene.
Ko se pridruži še svetloba,
gledam vedno isti film.
Sm mislu pisat o občutkih. Pa jih je zamedlo.
Sem hotu nekaj povedat, pa ne znam.
Samujem.

sreda, 06. januar 2010

Vsak dan...

Ta teden - Pokljuka.
Podajam roko utrujenosti. Počasi jo sprejemam, previdno kot divjo zver. Imava manj kot osem tednov, 53 dni, da se prilagodiva, postaneva eno. Kajti še naslednjih štiri do pet tednov bo moja prva spremljevalka. Upam da edina. In znosna. Če se skurba z bolečino...?
Zato Pokljuka.
Tule pa še 12 minut ZATOjev v slikah kolega Mike Curiaka.

nedelja, 03. januar 2010

Prihaja

Edina posledica silvestrovanja sta spočita telo in duša. Opolnoči naravnana na naslednjih 50 dni, prednostno usmerjenih v prilagajanje. Na napor, na samoto, mraz, na odklop. Ruth je napisala knjigo, jaz pišem uvod.
Brez tipkovnice in papirja.
Bojazen o zeleni zimi je včeraj ostala pod snegom. Prihaja.