petek, 19. februar 2010

ALJASKA 2010 - DNEVNIK, NOVICE
samo klik, pa se pokaže kva dogajalo

Aljaska

Ko se takole v sanjah začnejo dogajat dnevi ki prihajajo, je dan D čisto blizu. Osem dni logisitke, potem X dni ekspedicije. Optimalnega premikanja od točke A k točki B, prilagajanja razmeram in sebi, dojemanja narave. In sebe. Deset mesecev priprav je minilo - zvizzzzz. Hitreje, kot bo samo en, naslednji. Ki pa bo popolnoma drugačen.

Jutri letim na Aljasko.

Se beremo spomladi!
Imejte se fajn. Jaz se bom. Absolutno.

ponedeljek, 15. februar 2010

ENDOMIKRODIVIACIJA

Spontanosti ovira je pojmljivost,
Abstrakt občutkov, zavedanje, minljivost.

Preraščen razum preteklosti pokleknjen v sedanjost,
prosi cvet odprti,
naj zapre svoj čar očem metulju,
da videl več ne bo poti v prihodnost.

Prhut pojmljiv okoli barv
milo trese venčne liste,
že slep, polomljen, malo star,
spomin pozabe,
pelod nosi mimo bistva.

Pride dež in kmalu sneg,
iz cveta plod,
metulja le še bled spomin.

nedelja, 14. februar 2010

Peči. Mrzle, prazne...

Bela plazma naokoli, nedolžna in hladna. Prehojena v vse smeri, zapuščam te.
Grem k tvoji materi, še nedostopni, ne tako nedolžni in mili. Povej ji, prišepni, da sva prijatelja.

torek, 09. februar 2010

Tamar

Pokljuka mi gleda iz vseh por. Zajedena v mitohondrije vsake celice čaka na ekspolzijo čez 19 dni. Zato Tamar. In Rateče do Kranjske gore. Lepo, le preveč folka.
En portret, za vsak slučaj.
Takole, črno belo sem videl Jalovec na začetku. Je pač klanc. Ornk klanc.
Lepa je naša dežela, a ne?
Jutri pa na finalne priprave. Spet Pokljuka . Do nedelje.
Potem pa en teden...

petek, 05. februar 2010

Smučarski tek

Včeraj sem treniral v dresu. Po več kot štirih letih oznojevanja cunj za Aljasko, sem oblekel dres. In ne 'kr neki', reprezentančnega. Ne tekaške reprezantance, tistega vseeno ne bi upal, ker se strupeno rumena ne sklada z mojo karmo, ampak biatlonske. Umirjeno modre, malo bele in malo zelene barve. Z namenom - trenat. Tekači veste, da to pomeni šponat, trgat, kopat, pihat... Šest ur drsalne tehnike, skatinga, do daske, dile.
No, dila je pa relativen pojem. njena postavitev je odvisna od moči, hitrosti posameznika in dolžine treninga. Tempo na 1000 m je jasno šprint, za 90 km, kolikor sem jih naklepal v šestih urah, je pa šumnje vetra okoli ušes bolj umirjeno.
Neskončno sem užival. Čutim živalsko moč, vreme je bilo kičasto, proge speglane, volja do fula. Ljudi imenovanih rekreativci, pa malo. Ampak vedno, res vedno, se med njimi najde jeba, ki ob pogledu na reprezentančni dres, sploh če ga nosi nekdo, ki mu že sivijo lasje, v tem primeru jaz, dobi napad dokazovanja. Prilima se ti za rit in hropeče čaka na napad. Ponavadi v dolgem vzponu, nekje proti koncu, poseže po rezervi in opletajoč (resnici na ljubo je 90% rekreativcem tehnika teka neznanka na kvadrat) oddrsa mimo, naprej. Bledo zakisan nato praviloma odpelje spust in zavije v stran. Je pač treba dihat.
Minili so časi, ko sem na napade odgovarjal z napadom. Postal sem imun. Osredotočen na svoj cilj, kateremu namenjam vsak napor. Na take izpade zdaj gledam s svoje veje. Na smučarski tek tudi.
Smučarski tek, ne glede na tehniko, je čudovit šport. Gibanje, pri katerem deluje največ mišic, v čudoviti zimski naravi (ponavadi). Če obvladaš tehniko teka, hitrost pa prilagodiš notranjemu sebi, uživaš. Dlje tečeš, bolj si skuliran. Sploh pri zelo nizkih temperaturah, a ne. Tek je tako sprostitev in nadgradnja. Če pa te žge dokazovanje, tekmovalnost, se bistvo podre. Filozofija izpuhti v nič. Ostane samo trenutek zadovoljstva na koncu vzpona.
Eto. Hotel sem samo povedat, da sem res užival. In to je to. Osnova za moj cilj naslednji mesec.

sreda, 03. februar 2010

Od zore do mraka

Brez pauze, brez težav. Pripravljen sem. Spisek 'what to do' pred odhodom se krajša, napetost pa narašča. Razmere na Aljaski so komsi komsa. Mraz ja, v celinskem delu, na Yukonu in ob obali Beringovega morja pa malo snega. V štirih tednih bo drugače. Po izkušnjah ga bo medlo takrat, ko bo najmanj treba...