sobota, 31. julij 2010

Howgh

Spremljanje življenjske sopotnice je te dni psihično naporno. Pa tudi fizično naporno. Po dnevu oddiha sem moral po spletu okoliščin (beri tule) namesto udobno z avtom na Petrovo brdo, z dvajsetkilskim nahrbtnikom iz Raven v manj kot uri in pol na Črno prst. Zadnje čase v hribih samo še dirkam.
Po opravljeni nalogi in začasnem adijo z Ruth, sem se lahko za nekaj minut zavil vase. Z zaprtimi možganskimi celicami sem se prepustil mogočnemu severniku. Trodimenzionalna glasba! Levo, malo navzgor, je v smeri severa, brez vsakega zamaha, na mestu plapolal sokol.
Trenutki ki polnijo! Ne vem, domišljam si, kaj mi je hotel povedat, pokazat. Indijanci bi že vedeli. Ker smo eni navadni kavbojci, pa...?
Včeraj sem se počutil indijanec.

četrtek, 29. julij 2010

Šprint po Julijcih

V gore vedno hodim sam. Ali pa plezat. Tokrat je moja ljuba ultramaratonka izbrala cilj, ki vodi tudi čez vertikale. Ker jo poznam, ker je moja, sem naredil izjemo. Pa sva se skup "gonila" čez vršace.
Sej je blo fajn. Ampak strah za mojo ljubo, nenehno priganjanje ure (in Ruth tudi) odvzame nekaj tistega, za kar hodim sam.
Konec koncev pa je duša na mestu. Iz moje kože pač ne more.

Takile kliki enostavno oplazijo!





Pa vsaj vonj po plezanju še doda svoje
Tudi če si v P.M.M.N. (beri: pički materini matere narave). A se sliš grdo? Mogoče. Ampak videt je pa noro!

Pa saj takih lepot ne moreš doživet nikjer drugje!
Kaj bi midva eden brez drugega?
Včasih kak pogovor steče v smer, ki jo vsakdo ne razume.
In vsako luknjo enkrat prekrije megla.
In noč!

nedelja, 25. julij 2010

Doza



Takole obleko imam, samo... takih jajc pa ne!

Penza bi reku: pussy....Jaz pa pravim: Live and let's fly!

Ruth - 800 km


Po tednu Pokljuke, bo naslednjih 10 dni posvečenih moji ljubezni, Ruth. Njena ultramaratonska žilica se napenja v drugih letnih časih kot moja. Trenutno jo razganja po slovenskihh gorah. V 14 dneh namerava preteči Slovensko planinsko pot - SPP, od Maribora do Ankarana, 800 kilometrov. Dnevnik najdete na njenem blogu.

Ker je doma treba marsikaj postoriti, jo bomo domači spremljali takole, in po etepah v hribih. Pridružil se ji bom v torek v Vratih, potem pa šibava čez Triglav na Kriške pode, Razor, Prisojnik, Jalovec in Trento, naprej pa bo nekaj dni spet sama.

nedelja, 18. julij 2010

Orjak

Ima zgodovino, ima žmoht, ima težo, ima prihodnost!
Zvit, zvito čaka.
Bo ležal?

Malo bolj pokonci, bolj postrani?

Z detajli, ki jih človeška roka ne zna narediti.


In detajli, ki jih bo morala.

Počasi prihaja njegov čas. Zaenkrat le opazovan. In božan.

Prepoln neznank.

Neuravnotežen, močan. Orjaški.

Z znaki, ki so jih zarezala stoletja (več kot dve, po letnicah),

na kocu nebo prevelik. Bo bonsaj.

Velik.

Veliki.

Če imaš dvolj Eur, je lahko tvoj!
Šala!

Upanje





četrtek, 15. julij 2010

Žge, žre, žnj

Tole pribijanje od zgoraj ni zame.
Je pa inkubator. Nedonošene želje, cilji, ideje se vsako leto v tem obdobju, če pride (letos je pretirano vroče), napihujejo kot vzhajajoče testo polnozrnatega kruha. Zrn je manj, vedno manj. Mogoče je bilo prejšnja leta to vzrok za nepopoln, kvazi izdelek?
Žge in žre. Pravzaprav najeda.
Ne maram poletja.

torek, 13. julij 2010

Še

Kva čmo, če manjka adrenalina, če je prevroče...
če ni časa. Ostanejo vsaj slike. In načrti.
Še skupinska

sobota, 10. julij 2010

Naš ribnik

Doma imamo ribnik. V ribniku je voda. V njej so ribe. Ta veliki Koi so pozimi umrli. Ta mali veselo plavajo in čakajo na hrano. Imamo tudi žabo, veliko belouško in polno komarjev. Komarjev ne maram, ker me ponočii pikajo. V vodi so tudi lokvanji. :)

Namišljena kraljica se nastavlja. Soncu, čakajoč na poljub...

Nepremična opazuje rdeče podmornice

in bele podmornice,

na pol v vodi,

na pol budna.
Sovpada z okoljem. Mimikrira.
To je naša žaba. Ena od njih.

V bistvu so žabe lepe. Od kod potem odpor pred prijemom, kaj šele poljubom?
Njena hrana pa hodi po vodi. Nič takega. Dokler traja.

En cvet, čudovit lokvanjev cvet.

Na katrega listih seveda sedi žaba.


Ob robu, na jugu, žubori...

Pogum velja.
Dokaz kaj naredi poljub!
Ja, je že na suhem.
Belouške nisem slikal, ker je nisem videl. Gotovo se mi je nekam skrila.