sreda, 25. avgust 2010

V Chamonix

TAKOLE je bilo čutiti lani. Ruth grabi svoje cilje vedno višje. Mont Blanc bo obkrožila v teku. 166 km čimhitreje, v 35 urah, mogoče manj.
UTMB v gruči 2300 tekačev in tekačic, gori doli naokoli, 9500 m višincev, dve noči in en svetel dan. Bitka, ne z njimi, s sabo, zase. Večina tega ne razume, jaz pač. Nekje, v zamrznjenem delu spomina, imam shranjene svoje zapiske, svoj film, mrtve sanje. Zato vem, zato pomagam. In ker je moja Ruth.
Spremljevalec v pravem pomenu besede.
Že vidim. Vmes, ko bo ona nekje na robu bolečine tekla svojo zgodbo, bom spet hlapel v pobeljene špice Druja in ostalih. Če oprijem polne lune še ne bo popustil, bom siten do sebe, mogoče žalosten. Ampak jebiga. Če bo ona, bom tudi jaz zdržal. Mogoče se mi utrne, mogoče zaslišim šepet, celo klic. Od nekje drugje. In vem, da ne z Aljaske.

3 komentarji:

Anonimni pravi ...

Uf! Naslednjič se bo gotovo odpravila na Aljasko. Boš moral pazit, da te ne prehiti... ;-)

Pika pravi ...

moj ati

Anonimni pravi ...

To je prava ljubezen! Negujta jo še vnaprej!!
Srečno tako Ruth kot tebi!
LP
Milena