sobota, 30. oktober 2010

Lightroom 3

Počasi prihaja mrtva sezona (na žalost je bila živa sezona letos hudo bolana), prihajajo ostanki časa, ki sem jih vsako leto polnil s treningi in hrepenenji. Treningov ni, hrepeneja so drugačna. Niso tako močna, ampak držijo pokonci. Za silo. So taki, mini cilji. Želje.
Recimo napredovati na področjih, ki me izpolnjujejo. Eno je fotografija. Opremo imam. In sedaj še laboratorij. Za spoznavanje, kaj šele obladovanje, bo treba kar nekaj časa.
Za začetek:

Picasa 3

Lightroom 3

Pa še v knjigo nisem pogledal.

Gaber Veliki

Je pa res velik.
Počasi se polni. Še par let, da dobi tretjo dimenzijo spredaj, izgubi obliko iglavca, pa bo pravo drevo.
Takole se vidi kvaliteta dosedanjega dela.

Listja ni več. Bilo je suho. Gabri radi gostijo pršice, plesni in druge bolezni. Zato je varneje, če ga slečemo na silo. Kljub trdnosti vrste, je prezimovanje v kontroliranih pogojih sigurnejše govorijo izkušnje .

petek, 29. oktober 2010

Interpretacije

Japonski javor
EOS 50D; f/22; 4 sek, ISO 100, po 4 pirih

Navadni javor ; vse isto, samo brez pirov Navadni javor ; vse isto, ampak žalosten, zaskrbljen Dol mu visi ; EOS 50; f/8; 1/160s, men tud
Polna semena ; vse isto; kakor katera

četrtek, 28. oktober 2010

Zakaj?

Nekje v stičišču uvelega razpoloženja, kjer črno bije boj z mavrico, je v počeni umazani skledi komaj vzkaljeno seme povesilo list.
Ko je spregledalo je uvidelo. Čaka ga nemočno življenje, odvisno od volje in rok melanholičnega vrtnarja, odvisno od letnega časa.

Ki na žalost je jesen. Motna in hladna. Siva, dolga pot do sreče, ki bo, če bo, spomladi prišla ponj, odraslega. Brezčutnega.

Potem bo dihal, hrepenel v nekem drugem, morda lepem loncu. In gledal travnike ob gozdu. Razmišljal o svobodi. Spraševal se bo, zakaj.
Zakaj jaz?

sreda, 27. oktober 2010

Boemi

Sneg je padel skoraj do vrat. Skozi špranje bo pritisnil mraz. Važiči se bodo stresli in ostali goli.
Celtis sinensis
V enem tednu se je preoblekel dvakrat.
Javor pod vplivim Celtisa. Letos je moderno rumeno!
Mali Shisishigashira trmoglavi. Brigajo ga modne smernice. Oranžno rdeča je zakon.
Imam jih rad. Zato jih pred jutranjim objemom slane, mile znanilke mraza ki bo trajal, skrijem v stekleno kletko.
V neko drugo sem zaprt sam. Ne znam ven.

sreda, 20. oktober 2010

Osip borovih iglic

Letos smo bonsajisti žalostno ugibali zakaj borom, predvsem jamadorijiem, rjavijo in odpadajo iglice, zakaj umirajo. Vzrok je GLIVA Lophodermium pinastri !
Iglice postanejo najprej rjavo lisaste, nato se posušijo in odpadejo. Novi poganjki ostanejo zeleni, a ogolijo. Tipični simtom so rjave prečne proge na iglicah, ki se sčasoma obarvajo temno rjavo in nekoliko odebelijo.

Na odebeljenih delih iglic se razvijeo trosi, ki širijo okužbe na sosednje iglice. V vlažnih pogojih, letošnji avgust je bil, se bolezen hitro širi. Gliva prezimi na odpadlih posušenih iglicah.

Za zatiranje pri nas ni kemičnih sredstev za zatiranje!

Pa smo tam. Poleg brinov, še bori!?

ponedeljek, 18. oktober 2010

nedelja, 17. oktober 2010

Tri jeseni

Carpinus laxiflora

2010

2009

2008

V vetru

Veter odpira poglavja. Razmrščene slike spominov, asociacij, mu ne pomenijo nič več kot oviro na poti.

Drugače kot opazovalcu vetra. Drugače kot opazovalcu opazovalca.

Opazovalcu asociacij.

Barve izginjajo v globini spomina.

petek, 15. oktober 2010

Prezgodaj

Vonj po snegu je letos v zgodaj odpadlih iglicah macesnov vsak dan močnejši. Včeraj so ga zanjohali tudi meteorologi.
Hitim. Na vseh področjih. Odvisnost od vremena je stresna. Še najmanj zaradi jamdorijev. Ti počakajo. Bolj me skrbi vreme povezano z recesijo. Otrok v meni se zgodnje zime veseli, a ga kruti udarci očeta direktorja po glavi spravljajo v jok.

četrtek, 14. oktober 2010

Nadaljevanje

Ma, nekaj je res v genetiki. Imam tri potomce. Po njihovih žilah teče moja kri. Jan pleza, samo pleza, Pia je umetnica, glasbenica, plesalka, Miha pleza, teče in skače. Prejšnji teden je naredil padalski izpit. Družinska flota narašča.
Zadnji dve leti sem letenje zanemaril. Sem ter tja. Iz tisoč razlogov. Bil sem na meji, ali sploh podaljšati dovoljenje. Pa sem ga. Včeraj. In sedaj bova z Mihom lahko zrak rezala v dvoje. Počasi bom ptička, ki je komaj poletel, naučil pravega letenja.
Pa bo treba še kakšni dve leti, da bova objavila podobno sliko. Izkušnje so v padalstvu največja varnost.
Ampak nekje sem naredil napako. Za bonsaje se pa ne zanima nobeden.

torek, 12. oktober 2010

Macesni

Slane v hribih pustošijo po macesnih. Tovarno fotosinteze barvajo v kričečo rumeno. Konec prozvodnje. Kot bi se pred dolgo zimo z izžarevanjem trudili nakopičiti energije za dolgo zimo, ko jim bo, vsaj tistim mlajšim, teža snega centimeter za centimetrom zvijala veje in debla ter mraz s svojimi noži drsal pod obleko, iskajoč razpok, da bo užival v nočnih krikih slabičev - krrrask. Šibki bodo popustili. Nemočni do pomladi, ko se začne dolgoletno celjenje ran, boj za preživetje. Nekaterim ne bo uspelo. Nekaj jih najde pot v dolino, kjer bodo sledi njihovih borb dobile drugačen pomen.

nedelja, 10. oktober 2010

V jeseni

Pripravljam jih na zimo. Najprej taboljše.

Brin počasi polni krošnjo in mojo domišljijo. Sodelujeva.
Neožičen, malce neobičajen, svoj.
Japonski gaber poudarja jesen. Ni najboljši, je pa lepo pisan. Jesenski.
Po Zurichu sem mu dal dihati. Ožičenih ima samo par glavnih vej. Še neočiščen, v novi, Tokoname posodi. Prejšnja je bila številko premajhna, tale zadnja, pa je številko prevelika. Čez dve leti, ko bo spet v formi, bo ravno pravšnja.
Cipresi sem dal globino. In drugo, tudi malo večjo posodo, ki pa še ni končna.
Mali je odžičen glavnih vej in v novi Tokonami. Izbrskal sem nebarij. Kako prijetno presenečenje. Že drugo leto bo car.
Cipresa se pripravlja na Noelandres trophy. Do januarja je še daleč.
Tako. Zdaj pa delat. Več jih imaš, več dela čaka.

petek, 08. oktober 2010

Pri Enricu

Zgodba z macesnom še ni končana. Komad je namenjen na Norveško. Ne zaradi teže, zaradi logistike je spet doma. Ni več moj. Januarja greva dalje.
Zgodba se začenja. Decembra. Zgledalo bo približno takole. Nekaj osebkov bo drugih, drevesa tudi, namen pa ne.
Kolcanje in pozabljivost sta kriva, da sem pozabil fotoaparat. Z mobitelom pa...no ja. Ravno za informacijo je. In informacija je navdušujoča.
Bologna je poleti vroča. Prevroča za vrste, ki bi jih prenesle naše drevesne vrste. Enricu zato ostanejo predvsem brini. In to kakšni...
Večinoma v delu.
V raznih fazah dela.
Tako. Za informacijo. Nekaj več je napisal Tomaž.

Medtem pa Pio razganja od ljubezni. Hladi se previdno.
Danes bo po dolgem času sijalo sonce.

sreda, 06. oktober 2010

Projekt prihodnost - Progetto futuro

Evo nas. Prvi letnik, prva seansa:
Roland, Matej, Tomaž, Janez, Raje
Tomaž, Tomaž, Nik, Vid, Valter, Jan, Modri
Ki smo se odločili, ker hočemo.
Vsak zase, vsak po svoje, za eno. Za dušo. Za pomen.

In s Tomažem greva dalje. Ne za to, da bova korak pred drugimi. Ker imava vizijo, sicer vsak svojo, ki jo udejanjava v Tori. Veva kaj, sploh zakaj. Jutri bova odpeketala v Bologno k Saviniju. Vroče železo bomo skovali v obliko, ki bo jasna, definirana in trdna. Sindikatilasti bi rekli pogajanja, midva pogovor.

In še več. Po Kobayashiju mi je bilo jasno kaj potrebujem. Odločen sem bil, enkrat pač, oditi na Japonsko. Pa bom pozimi (in poleti če bo treba) deželo vzhajajočega sonca zamenjal, etapno, z bližjo Italijo. Enricu zaupam. In on meni. On zna, jaz vem kaj hočem. Ne, da bi bil napihnjeni mojster. Samo pomoč rabim. Čisto osebno.

In Tomaž. Pravi da tudi.
Država pravi, da je treba investirat v znanje. Pa dajmo.
Brez evropske pomoči. Kakšna provizija pri jamadorijih, pa bomo vsi zadovoljni. Tale,za začetek, je že v kombiju.

Verjamem. Zato, samo zato, grem, greva, v projekt prihodnosti.

ODZIV

Tule še link italijanskega foruma - odziv na šolo Progetto futuro Slovenija:
http://www.bonsaiclub.it/forum/topic.asp?TOPIC_ID=20633

torek, 05. oktober 2010

Menjava

Drugačno leto. Rahla "bojazen", da me bo s koncem poletja kot ponvadi začel gristi klic Aljaske, je mrtva. Samotni otok je dokončno potrdil sume, da me je nekaj zapustilo. Ne vem, ne trdim da za vedno, a vendar. Na tem istem mestu je občutja mraza nenadoma zapolnil ne nov, zatrt, toplejši, konglomerat hrepenenja k lepoti.

Umetnost; glasba, fotografija, kulinarika in bonsaji so v tej masi. Trudim se jo obladovati. Hočem da raste in vem, na žalost, da je njen prostor omejen. S trdo steno posla, ki je razpokana od udarcev in potresov. Krpanje razpok je glavno. Betoniranje lukenj. Da bi le temelji zdržali.

Pa vendar je to le in samo del mene. Drugega parta se zavedam, je moj, in ne bom ga zanemarjal. Pa če pride še kakšen, res tisti ki butne, se bo našel prostor tudi zanj.

Ko pada dež in teren miruje, ko še vsi spijo, rišem poti. S kontrolnimi točkami vred. Ne zaletavam se brez glave. In ne sanjam.

No, tudi. Ampak to me dela budnega.

ponedeljek, 04. oktober 2010

Šola - 2.dan

Enako kot v soboto: analize, debate, delo, druga drevesa, drugi delavci.
Druge tehnike
Tudi občutki. Ko delaš na svojem komadu, podzavestno izpuščaš dogajanja okoli. Zato je sistem, pol danes, pol jutri, dober.
Macesen v položaju.
Oba v položaju
Nedokončan (še par let ne bo)
Sploh in predvsem sem glodal mrtvino drevesa. Jo bom še par dni. Spodnji del krošnje je dobil prve, osnovne zavoje, vrh pa še čaka. Še sedaj mi ni jasno od kod zareze v veji...
Torej, začeli smo. Cilje, ki sva si jih s Tomažem zastavila v Tori, počasi podiramo. Marca, ko nadaljujemo, bo še bolje.