nedelja, 30. januar 2011

Povedano v petih delih!? - Chapter 2

Oj. Danes sem len. Komaj zmožen petih klikov. Sedim in razmišljam (puščica na desni), tratim jutro. Ni vsak dan nedelja.
 Prelomljenih čustev se ne da zaceliti s počitkom in gipsom. Niso kosti, brez živcev, votle in močne. Ravno narobe. Močna so lahko. In so, velikokrat. Na žalost so med njimi, ki jih um ne mara, se jih boji. Negativna čustva. Črna in siva, težka, včasih pretežka. Te je treba zlomit. Shujšat njih težo.
 Kar pa je težko. In kar je težko, ni enostavno. Zavedati se, je prvo. Potem pa najti način, pravi, sebi prilagojen, specifičen, učinkovit način. Tu je keč. To je jeba. Velika črna jebalica zavesti veselo nažira in se redi. Leno, prav počasi a vztrajno komplicira. Dela temo. Noč.
 Eko. Tu pa nastopijo "zavese", most svileni. Poišči ga, najdi, potem pa hraber kot si, z jajci ki jih imaš (spet prispodoba), izvedi sprehod na drugo stran.  Z vse težo, z voljo, ki je ni? Ni druge, je treba. Sam, samcat, nazaj v beli svet. Walk on line! Tu nastopi resnica - pomagaj si sam in bog ti bo pomagal! Mimogrede, tista da sem katolik, je bila iz trte zvita. Laž. Ampak tale resnica pa drži. Povsem filozofsko.
 Črnina počasi postane sivina. Slabo postane boljše. Sploh, ko opaziš Luč. Še ena resnica iz istih logov. Samo, ne vidimo je vsi enako. Recimo jaz, nejevirni Vir, sem jo zagledal takole.
Ne morem rečt, da me je spominjala na nekaj vsemogočnega. Le olajšanje, hudo pričakovano olajšanje in zavedanje, da vidim, da zaznavam, da sem. Le kaj pomenijo vsa ta razbita okna?

četrtek, 27. januar 2011

Povedano v petih delih!? - Chapter 1

Vas prav lepo pozdravljam. Nisem, kar si predstavljate, da sem. Mislim, nisem Ta, kateri mislite da sem.
Čudno? Niti ne. V današnjih časih je vse kaj drugega nekvalificirano dorečenega, kot en takle, nadvse preprost "vlom", nenapovedan obisk, na internetno stran kogarkoli. Skoraj kogar koli. Z državnimi uradi, bankami, mlečno industrijo in odganjalci zlih duhov je težje. Da se, ne rečem, da ne, ampak zakaj? Niso zanimivi. Zame ne.
Torej, zakaj tu? Kaj delam tu? Nepovabljen, slejkoprej (se to napiše skupaj?) nezaželen, v pikici svetovnega spleta, v bitici nekoga, ki se slučajno kliče Raje. Raje!? What a name...? Upssss, skoraj bi se izdal.
Zgolj slučaj? Izključno slučaj! Pet klikov, razumete, samo pet enostavnih klikov, pa sem tu. TU. Lahko bi bil kje drugje. pa sem tu. Srčika trenutka v neskončnem času, klik, petkrat klik, baza, prisotnost, loterija... Eto. Nobene enigme.
Ne mislit, da se bom skrival. Da ne bom povedal kar mislim. Pa nisem zastonj not padu... Muke mi!

Okej, prav. Zapnite pasove, šlice, utišajte reklame, spodvihajte nosove. Druga opcija. Klik na Esc. Adijo.
Ne? Valjda ne. Ko vas pa zanima kva tle dogaja.
Okej, prav. Ime mi je Vir. Pišem se Us. Ne lažem, tokrat ne. Sliši se domače, a hkrati tuje. Nenavadno. In tuje. Sploh za povprečnega SLOvenca. Hja, SLO VENEC... Kakšna asociacija? Ali pa SL oven EC? Bolje? Meni mnogo. Ker jaz sem oven. Ja kakopak, po horoskopu. In po duši. In moja duša je obilna. Obsežna.

Takle je simbol za ovna. Če mene vprašate, nima z ovnom nobene zveze. Mene spominja na vagino. To tudi nima nobene veze. Marsikaj me spominja nanjo. Na primer....ja, ja, kar mislite si. Tako globoko ne bomo  posegali. Intima je intima, intimnost. Če si po vrhu še katolik, in jaz sem, potem nobene kurbarije.
Samo dušoizpoved. Kreacija zlogov za splet.
Ker je splet globalen. Isto sem počel  v gozdu, sedeč na drevesu, vpijoč v krošnje tišine, pa se mi zdi, da učinek bil je ničen. Sicer, glede na obisk teh strani, ne pričakujem kake eksplozije, joka, evforije, kazenskih ovadb, in podobnega, pomaga pa dejstvo, fact, da sem prisoten globalno. Ja, s časom je trba vštric. Vsaj.
 Okej, prav. Takle je moj makro. Slika je sposojena. Ukradena... Ja, ja, ukradena. In ravno od cepca, ki sem se mu uturil v splet.
Razmišljate pravilno. Naključij NI!
Tudi resnice ne. Vse je ena sama laž. Ne verjemite reklamam, časopisom, televiziji, župnikom, pajkom, barvam, zakonskim partnerjem, številkam...etc. Vsi lažejo. Vsak po svoje. Vsak s svojim namenom. In seveda, lažem tudi jaz. Približno tako, toliko, kot laže Raje. Ki me je slikal, me pritiskal, sedaj pa trdi, da so to zavese. Hhhh, zavese! Mu bom dal zavese. Čez oči mu jih potegnem, v dušo zavežem. Na prusikov vozel. Gor ja, nazaj nikoli več. Pa da vidimo, kam bo prihaklal. Prasec zavaljeni. A ste ga zadnje čase vidli?
Sori. Me zanese. Res, včasih me zanese. Nočem bit nesramen. Ampak, če je res. Lažem? Hi, hi...V vsaki resnici se skriva laž. Laž ima kratke noge. Če so pa lepe, gladke....uh, spet me zanaša.

Okej, prAV. O meni.
 Razpet visim nad oboki paralenih svetov. Ni eden. Svet namreč. Ne, ne. Dva sta. Istočasna, dvojna, drugačna. Po enem hodimo, po drugem hrepenimo. Enega zanemarjamo, drugega iščemo. Hočeš nočeš, iščemo. Tako gre to. Eni se tega zavedamo, drugi se tega ne zavedamo. Včasih. Mogoče.
 Taka je pot med obema. Tule moram avtorju čestitat. Prva slika na spletu, prva slika poti med svetovoma. Je res, da on tega ne ve, ker če bi, bi postal slaven. Mogoče bogat. In poti nikoli več bi ne videl.  Kamo li slikal.
 Pot je most. Ne kot ga zgradi SCT in podobni. Kot ga zgradijo sviloprejke. Prozoren, porozen, mehak, občutljiv, vabeč in vprašljiv. Sonce sije od spodaj. Neba ni. Nebes, pekla, tudi ne. Viseči čutec med dvema svetovoma. Sla. Čista, neoporečna sla.
Okej, prav. Ne visim razpet med svetovoma. Temu se reče prispodoba.
JAz sem žez. Čez most viseči.
Zato se čutim odgovornega, do sebe, predvsem in edino, da povem, da razkrijem.
Ker nikoli ni tako, kot si naš bogi um predstavlja. Želje so eno, upanje drugo, stvarnost pa edino.
Evo, toliko za danes. Moram se odjavit. Eni, reče se jim hekerji, lahko sovpadejo. Med njimi se lahko najde, ki bo moje besede obračal. Medtem ko se razdajam.
Ne maram tega.
Se vrnem.

Vir Us

Učne ure

Tale stric, Marc Noelanders po imenu, po slovesu in znanju profesionalni bonsajist, je kriv za razstavo. In tudi za prenašanje znanja ukaželjnim. 

 Letos so znanje delili: Serge Clemence


 Ryan Neil






 in  Michele Andolfo

 Vedno kaj odneseš.



torek, 25. januar 2011

Noelanders trophy 2011

Dnevi grmenja so mimo. Okoli 100 bonsajev, tisoče ljudi, malha vtisov in eno spoznanje.

Skoraj polna slovenska zasedba.
Zmagovalec 2011 - Pinus mugo
In del predstavnikov osme sile:













Napredujem.

sreda, 19. januar 2011

CHAMAECYPARIS PISIFERA - NOELANDERS TROPHY

Pripravljena na ogled. Sloka cipresa, visoka 80 cm, gre jutri z mano v Belgijo. Noeladers trophy velja v Evropi za najprestižnejšo razstavo bonsajev.  Od  preko 400 prijavljenih dreves iz cele Evrope, jih komisija izbere dobrih sto. Zato je pokazati svoje delo tu čast, je uspeh, je potrditev, samopotrditev.

Takole je zgledala ob prijavi lanskega septembra. Prepripričjivo, a nedokončano, lahko bi rekel Pallovsko. Naturalistično. Moj ego pa hoče več. Hoče svoje. Hoče urejenost.


Pa sem urejal. Detajl za detajlom. Najprej suh les, jin, nato krošnjo. Prebogata, preširoka je bila.



Iskanje ravnovesja med linijo debla, težiščem in praznimi prostori v krošnji je ključno. Z ure v uro več komaj vidnih žičk in oblikovanje po milimetrih.


Proti koncu. Čas za fotografijo. In prav fotografija velikokrat pokaže, kar oko ne vidi. Piko na i.


Dvajset ur dela. Čas do zadovoljstva. Zame je sedaj to to. Harmonija, naraven izgled, urejenost.

   

Seveda  ima nekaj napak. Kdo pa jih nima? Prisluhnil bom kritikam mojstrov in kolegov. Ter upošteval. Ali pa tudi ne. Odvisno. Ne od osebe, kritika. Od pomena. Od kompatibilnosti kritke do mojega pogleda na umetnost.