sobota, 26. februar 2011

Dokaz

Mi je kar nekajkrat padlo, da je moja žena od hudiča.  Ja no...sem si mislil.
Potem pa dobim tole sliko, direkt iz pekla. Puffff, benti ejga. Ni hec.
Res je vražja. Tule plešeta. 
Samo tako, da veste.
Če se slučajno nekega dne ne pojavim....

petek, 25. februar 2011

Adijo

Kdor ne verjame koledarju, lahko po situaciji v naših rastlinjakih mimogrede ugotovi, da se bliža pomlad. Zima uhaja. Zjutraj še brcne z minus 10, potem pa... Meni je letos ušla na polno.
 Bonsajskega mrtvila tudi že zmanjkuje. Bo treba delat.
 Pasji dnevi, adijo.

nedelja, 20. februar 2011

Nazaj k bonsajem

S temle borčkom sva se spogledovala dve leti. Mladič, Pinus mugo, ruševje, 30 cm, je v seh pogledih mladič. Mlečen, nezrel, vihrav, željan... Lahko bi ga pustil, svobodnega, zaverovanega v svoj ideal. Pa ima smolo, da moje oči vidijo drugače. 
 Njegova silhueta se mi je vrinila v objem njegovega, žal preminulega, sorodnika. Pokazal sem mu, kako ga vidim, dal sem mu zavetje, in  moč. Po moje, seveda.

Ker na bonsaje in na bonsajizem gledam predvsem z vidika umetnosti, me pravila in korespondence ne zanimajo. Važen je filing, važna je podoba. Četudi imenovana tanuki.


In jaz sem srečen.

petek, 18. februar 2011

Bolezen je kronična

Ne telo, um je koordiniran na časovnico. Na severno jebalico, na Aljasko. Do zdaj me je pustil pri miru. Sedaj, ko sem vsako leto v tem času pakiral in jemal poljube na zalogo, me ponoči (in ja, že tudi podnevi) zasipa s snegom in govorečim vetrom, s slikami in ritmi. 
Bo minilo?
Za koliko časa?

torek, 15. februar 2011

Povedano v petih delih! - Chapter 5

Oj. Pa sem na koncu. Čez svilene mostove, mimo razbitih oken preteklosti, skozi temačne hodnike sedanjosti, v katakombah prihodnosti. Sedaj. Izmuznjen vase ležim v gozdu hiš, v gozdu dreves, v osebnem ogledalu. Vidim da me ni.
 Le zaobljen, v krč zaviti popek brez duše.
 Skrite v eni od teh valilnic, valilnic duš. To je prostor, to je čas. To je to.
 Ležak brez samopodobe, med zrcali priložnosti, pod stotinjo odprtin, katerih le ena je prava.
 Čudno. Vem, vidim, čutim, katera.
 In?
In to je vse, to je Zato. Kar sem vam, Vir Us, imel povedat. Sedaj sem pred ljubim problemčkom z imenom Kako. Posvetil mu bom vso pozornost. Nahranil ga bom. Nato ga bom požrl. Stopil bom do male luknjice, kjer me čaka. Izgubljena, mirna, čista. Moja.

Torej, čao. Če boste, mislim enkrat, nekoč, brskali po sebi, ne po svetovnem, po osebnem spletu, se mogoče spet srečamo. Odvisno kam vas vodi pot. Srečno!
Vir Us

ponedeljek, 7. februar 2011

Povedano v petih delih!? Chapter 4

Je rekel, da težim. Da sem mu porušil koncept. Da si je tole mesto zamislil drugače. In da je njegovo.
Bogi. Nič ni njegovega. In nič ni tako, kot si je zamislil. Še sam ni to, kar si domišlja, kamo li svet, ki ga srka. Svet njega, mene, nas, nas vse, razen nekaterih izjem. Pa še ti enkrat, ampak sigurno, stopijo na mino.
Če bi se z zadrgo resnice zapel čez glavo, bi vedel. Tako pa... ah, pustmo stat.
Hočem rečt, jaz sem čez. Saj vem. Že povedano. Sam pozabil sem ilustrirat frustracijo. Rad bi pokazal kako zgleda izhod. Da bi kdo, ki se zmeden znajde tam, izklopil presenečenje, šok, in se zavedajoč izpljunil čez.
Samo pokažem, kako izgledajo hodniki. Namišljeni prostori podzavesti, vodniki na plano, na svetlo. Ko najdeš na hladnem jeklu oporo, mrzlo neosebno cev v višini pasu, si na psu. Upanje uresničiš s preprostim korakanjem v smeri. V smeri cevi.
 Potem pa vztrajaš. Ker vztrajnost je vse kar potrebuješ. Kaj kmalu, gledajoč iz vidika sranja v katerem si bil, sence postanejo vidne. Kloaka deluje. Film življenja pa je črno bel. Ampak 3D. Poln podob iz preteklosti. Sami znanci. Nekateri pozabljeni, nekateri ne. Figure. Bogci tvoje biti.

 Čas, da razčistiš. Za vprašanja. Zakaj. Presenčen boš, koliko nevednosti premoreš.
 Zdej, dolžina ven je relativna. Pač, kreacija osebne zgodovine. In moči, ki jo premoreš. Kondicije duha, če že hočeš. Ni bitno. Važno je, da se pogovariš, z vsemi, prav vsemi. In vztrajaš. Zakon vztrajnosti pravi, da obstajata dve vrsti gibanj: popolno in nepopolno. Pri popolnem gibanju na telo ne deluje nobena zunanja sila in je zato takšno gibanje premočrtno ali mirujoče; pri nepopolnem gibanju deluje na telo druga, zunanja sila.
Iz tega sledi, da je premo enakomerno gibanje edino nepospešeno gibanje, mirovanje pa je poseben primer premo enakomernega gibanja. Enostavneje - telo se giblje premo enakomerno, če je vsota vseh sil, ki deluje na telo, enaka nič. Tako gre to. Iz klačeplazanja preiti v popolno gibanje. V tem je štos.


 In popolno gibanje je let. Svobodni let.
Seveda, spet prispodoba. Človek ni da leti. Ajde, z Birdmanom, par minut. Ampak tu govorim o drugi strani človeka. Tako željeni, tako neznani.

Ne vem, če ne bom zamenjal cilja. Našel kakšen drug blog, da izserejm svoje paranoje. Sem povedal, kar je res, pa mi durh zvoni zvonec. Jaz pa hočem mir.

Čavo,
Vir Us

četrtek, 3. februar 2011

Že povedano

"Shine On You Crazy Diamond"


Remember when you were young, you shone like the sun.
Shine on you crazy diamond.

Now there's a look in your eyes, like black holes in the sky.
Shine on you crazy diamond.

You were caught on the crossfire of childhood and stardom,
blown on the steel breeze.

Come on you target for faraway laughter,
come on you stranger, you legend, you martyr, and shine!

You reached for the secret too soon, you cried for the moon.
Shine on you crazy diamond.

Threatened by shadows at night, and exposed in the light.
Shine on you crazy diamond.

Well you wore out your welcome with random precision,
rode on the steel breeze.

Come on you raver, you seer of visions,
come on you painter, you piper, you prisoner, and shine!
 
Pink Floyd

torek, 1. februar 2011

Povedano v petih delih!? - Chapter 3

Zdaj, zdej, sedajle, koj zdej, takoj zdaj. Mislim, moram povedat, kaj se je zgodilo danes ob 11:11 dopoldan. Najprej skozi oblake, nato skozi sicer umazano šipo počenega okna v četrtem nadstropju (glej sliko prejšnjega vloma), naprej skozi 1,4 kratno dipotirijo tudi zamazanih očal, do srca! Posijalo je sonce. Jebemti, prav res, sonce. Ne moreš, da verjameš. Sem že čisto pozabu. Nanj, na kroglo vročo, na Bit vsega živega. Ni čudno, ni čudno. Po vseh temačnih hodnikih hoje ( o tem kdaj drugič ), lovljenju ravnotežja po gugajočih se mostovih, po vnetem grlu od klicev na pomoč, po bruhanju od samonajedanja - sonce. Takole je zgledalo.
Pekoče za oči. Za dušo, zakompleksano distancirano vlačugo, pa  balzamično, balzamno. Blazno fajn. Če to ni dogodek!? O tem lepo okravatani razni Tankoti zvečer pri dnevniku ne bodo. Oni samo o barabah na 100 načinov. In o mrtvih. Amen. Potem pa zaspi v sladke sanje, če si faca. Če že upaš, ne moreš. Matr, da ne. Če imaš kolikanj občutka do vsega, in to vsega skupaj v istem vedru, kar segreva ljubo, meni vse ljubše, sonce. Po moje je pesnik, ki je spesnil tole vsem znano:
"Sijaj, sijaj sončece, oj sonce rumeno,
kako bom pa sijalo k' tako sem žalostno..."
gledal televizijo. Moral jo je. Ni druge. A da takrat še niso poznali Tv? Ja, pa so. Niso vsi. Moj prapra ded, jo je gledal že kot otrok. In to barvno. Potem, ko je za nekaj tednov izginil neznano kam in se kar naenkrat spet pojavil, šema je do konca življenja trdil, da se je s čudnimi tipi vozil med zvezdami, jo je gledal. Gledal z izbuljenimi očmi in odprtimi usti. Podobno so njega gledali domači, le da so istočasno zmajevali z glavami. Samo jaz mu verjamem. Zakaj? Zato ker imam dokaze!
Okej. Prav. Pokažem jih nekaj. Samo malo za dražit. Take, kot se spodobi, za katere boste vsi rekli, da to pa že ni to. Ravno zato. Ker vi tako mislite. In vi ste seveda vsevedni. Ali pač niste?
Dokaz številka 43: (številke so povzete po prapra dedkovem z levo napisanem arhivu)
 Tudi  meni ga je pokazal prvega. Skoraj se je uscal, ko sem začel cmokat, cuzat. Malčku, ki nima pojma o vesoljskih ladjah, ki ve samo za resnico in mu je materino mleko iz dojke glavna hrana, kaj drugega na misel pač ne pride. Zdaj, ko sem odrasel, betežen zagovedanec, priznam, me še vedno spominja na dojko. Samo tako, brez mleka. In pokvarjenost, ki sem se je nalezel v zadnjih stotih (pretiravam) letih, kar sama širi sliko. Jebi ga. Taki smo dedci. Al sem samo jest tak: Saj ne vem.
Okej. Prav. Naprej k dokazom. Nametal jih bom ene par skupaj.


 Še vedno dvom. Verjamem. Ampak takrat, ko je živel moj prapra dedek, je bilo takih, dovršenih, skoraj popolnih postavitev petkilogramskih kovic, ne železnih, titanovih, na naši ljubi, takrat še prekleto čisti zemljici, malo. Nič. Kakšnih Nikonov in Canonov pa sploh ne. Kaj pa zdaj?
Ma vseeno. Ni bistvo. Je dejstvo!
Če verjamete reklamam in politikom, verjemite tudi meni. Bolje se boste počutili. Ali pa tudi ne. Vsaj škodilo vam ne bo.
Ah, kam gre ta čas. Čas na sploh. Kam gre? Pa od kod pride. Pa kako pride. Pa kako beži? Pa kakšne oblike je? Vonja? Spola?
Tu vam lahko pomagam. Med mojim zadnjim vračanjem v oni svet, tisti drugi, saj veste, potem ko sem stopil iz labirinta hodnikov ( o tem kdaj drugič ), sem ga videl. In ker imam EOS50 DSLR vedno pri roki, pripravljenega, sem ga presenečnega, čas namreč, pritisnil.
Primite se za roke, za glave neuke, zamislite se. Takole zgleda. Čas namreč.
Leti mimo nas. Vseskozi beži mimo nas. Hiter kot svinja (prispodoba spet>), pa nikamor ne pride.
Dokler se ne ustavi.
Takrat pa vidiš hudiča. Ali boga. Ali pa sploh nič več nič ne vidiš.
Ta, čas namreč, bo še sonce zjebal. Verjemite mi. Vsaj to mi verjemite.

Zdaj moram pa scat.

Ma vas rad,
Vir Us