Sem si nadel krplje, pa sem jo mahnu v gozd. V gozdu je veliko belega snega in rumene tišine. S seboj sem nesel poln nahrbtnik enih problemov. Ker so bili večinoma pretežki, sem jih sproti odmetaval. V sneg. Vem, da se to ne sme, da je to onesnaževanje matere narave. Samo finta je ta, da problem v dotiku s snegom enostavno izpuhti.
Je pa res, da se sčasoma večina njih nekje v zraku (mogoče tudi v krošnjah dreves) ponovno formira in najde pot nazaj. To pa je krivica.
In vedno najdejo prav mene!
4 komentarji:
To je podobno kot s kilogrami. "Skos jih odmetavam, pa me zmerej najdejo."
Mogoče pa ni dovolj, da se jih odvrže, mogoče jih je treba rešit, vsaj nekatere:)
Ja, saj če jih odvržeš, jih rešiš. Kaj ni tako?
Iz lastnih izkušenj: stvari, problemi se mi ponavljajo, dokler ne ugotovim, kaj mi hočejo povedati. Ko stvar usvojim, ponotranjim, se končajo.... in pridejo na vrsto drugi:) In veš kaj ugotavljam? Vedno manj se jih bojim in vedno manj se jih otepam in meni je kar nekako lažje z njimi.
Objavite komentar