sreda, 27. april 2011

Talenti

Talenti so dar življenju, talenti so neprecenljivi, ne moreš jih kupiti, ne moreš jih nadgraditi, ne da se jih posojati, ne moreš jih izgubiti ... talenti so vrednota, ki je darovana z namenom, zato so vredni spoštovanja. KDOR ZAVRŽE LASTNE TALENTE , NA KONCU IZGUBI SAMEGA SEBE. Bolj kot jih upoštevaš, priznavaš, živiš z njimi, bližje si namenu, zaradi katerega si pravzaprav tu ... talenti so v prvi vrsti namenjeni, da se v življenju prepoznaš, da rasteš v zavedanju; da si to, kar si, več se ne da biti! Vse ostalo je le približek. Česa že? Na ta svet smo prišli z določenim namenom, ko se uspemo prepoznati v praznimi uma, takrat spoznamo tudi namen našega bivanja, prepoznani talenti so dar življenju, kot dobro postavljene figure na šahovnici ... Kako bomo odigrali partijo življenja, je odvisno od nas samih ... Nihče ne vleče potez namesto nas. Včasih nam je to le tolažba, spet drugič morda le pasivno izmikanje odgovornosti. A prav te možnosti izbire in posledično odigranih potez nas na križiščih življenja privedejo do težko slutenih dogodkov, dejanj, doživetij ... vse, kar smo, vse to se porodi v nas samih. Najprej kot notranja vibracija, ki rodi misel, ta pa dejanja, s katerimi se poistovetimo. Smo to, kar delamo, ali globlje - vse, kar smo storili danes, je plod včerajšnje misli. Smo mozaik biserov školjčišča našega življenja. Zato veliko razmišljam, tudi na to se moraš pripraviti, tudi tega se mora človek naučiti, tudi razmišljanje ni samoumevno, misli same nimajo časovne determinante, misli so naša kreacija, do njih čutim največjo odgovornost. V svoji večkrat opisani odsotnosti, ki jo nekateri razumejo kot meditacijo, se izrazim, le takrat SEM in uspem razumeti POLJE, v katerem živimo, vso polnost življenja, to večno brbotanje, to veličino polnosti praznine. Podobno kot predstavlja največji hrup tišina, tako kot največji odgovori tičijo v molku, tako se največje stvari rojevajo v spontanosti, ki je predpogoj za svobodo življenja. In, roko na srce, svobodni smo le takrat, ko nam je vseeno ...Pa malo samo inventure? Kolikokrat nam je v življenju res vseeno? Težko vprašanje? Hudo, mar ne? Ja, le takrat smo res svobodni, KO NAM JE VSEENO, KO NI NAVEZANOSTI NA NIČ. In podobno je z resnico. Tudi nje ni treba iskati, še manj se z njo boriti. Resnica je sama po sebi. Je ali pa je ni! Le sprejeti jo moramo, to je vse. Preprosto!


Največje in najtežje stvari so enostavne ali, malo bolj erotično, najboljše stvari so prepovedane in zastonj obenem ... Kako rad imam življenje, spoznavam ob preizkušnjah, ko se ga ne bojim živeti in me ni strah umreti, saj sta obe dejstvi neločljivo povezani v večni krog. Zato hvalnice življenja ne iščem v zemeljskih lovorikah, ki so v življenju bolj lovilci prahu kot pa resnična izpolnitev. Življenjski sen je večno stremljenje po notranjem miru v duši in veselju v srcu, vse skupaj pa prežema LJUBEZEN, stvarstvo tega sveta.

Tomaž Humar

torek, 19. april 2011

Utripčki iz Slovaške

Sem bil prvič na slovškem. Iz Tomažem, ki sva mednarodni javnosti demonstrirala bonsaje. Tudi razstavljala.
Ker s pralnimi stroji nisva imela sreče, sva si ogledala del mesta. Evo: NITRA by day:










Imam še nekaj velik fotk. Nimam pa nič časa.
Sezona rož in cvetnega prahu ubija. Tud luna je dodala svoje...
Če preživim, mogoč še kdaj kaj prlimam.

sobota, 02. april 2011

Takrat grem

Tole je v Poletovem uvodniku izstrelil Jaka Lucu :

"Ko dnevna doza Šmarne gore ne zaleže več, vsaj ne več od dnevne pomiritve, ko si želim osvežiti vsakdanje navdušenje ob pogledu na ženino čudovito čokoladno rit, ko želim na novo in razmeroma na hitro in vseeno kakovostno stvari v življenju postaviti v smiselno perspektivo, ko se želim odlepiti od miselnih kombinacij in manipulacij, s katerimi se ukvarjam, tudi ko spim, ko želim na novo ugotoviti, ali je bolje obogateti ali umreti med poskusi, da bi obogatel, ali preprosto živeti, ko se želim med vzpenjanjem srečati sam s seboj, ko želim, da se fizično telo in duh, ki mi pogosto uide med oblake in tam zida gradove, srečata na pol poti in jo potem skupaj mahneta proti vrhu in po klobasi nazaj proti vznožju, ko se želim zviška sam pri sebi peteliniti, ko želim razvajati samega sebe in se prekopicevati po samo pričaranem udobju, ko želim samega sebe prepričevati, da poznam skrivnosti, ki jih drugi ne, in tudi če jih, me čisto nič ne briga, ker jih tisti trenutek poznam bolje in globlje in mi je dovolj, da samo jaz tako mislim, ko se želim v egoističnem miru in nemiru, s katerima nikogar ne motim, spomniti, podoživeti ali znebiti misli na dogodke, za katere me je kdaj morda sram, sem jih pa v nekem trenutku nujno moral storiti, če sem želel verjeti intuiciji v dobrem in slabem in tako na koncu vedno priti ven na dobrem, ko želim opraviti z egocentričnimi spori, ki so na koncu od sprtih strani izmučili le mene, ko se želim posmehovati kondukterskemu zelenemu suknjiču resetiranca, ki je bil prej moder in potem oranžen in nenadoma nič več oranžen, ker je začelo tovarišico gradbenico odnašati, spodaj pa je vedno nosil črn puli in se je končno izkazalo, da je vedno bil prepričano črn, ali bel, ko se želim sam pri sebi zmrdovati nad tajkuni in njihovo logiko neinovativnih, zabitih, manipulativnih lokalcev in belonogavičnikov, ko mi postane jasno, da je v resnici najslabše biti pripadnik tako imenovanega srednjega razreda, saj se na eni strani kapital druži s kapitalom, na drugi pa mojstri preživetja z obrobja vedno preživijo in imajo ostrejši in širši kot opazovanja družbe in so zato pogosto lastniki preprostih, a resničnih misli, saj se v eksistenčnem boju ne grabijo za materialne dobrine, ampak sami zase, ko mi še bolj postane jasno, kako nujna sta sprejetje zakona o malem delu in pokojninska reforma in kako bebasti so referendumi, kakšna maloumna poraba denarja so, ko se želim nasmihati drevesom in se mi nasmihajo nazaj in to vemo samo jaz in drevesa, ko želim poslušati ptice in ignorirati avtomobile, ko se režim tajnemu združenju pritrjevalcev, ki magistrsko odkimavajo drugim, ko se zgražam in zavidam goldmanovcem hkrati, ker so sicer res nategnili in še nategujejo ves svet, a so si šampionsko rešili riti in očitno vedo, da če je že drugim ne more, jim jo bo vsaj njim vedno s tiskanjem denarja reševala administracija katerega koli ameriškega predsednika in se bodo s tem še naprej delali norca iz vseh, ko se trudim razumeti vzpone BRICEV in posledice za evropsko predstavo o življenju, ko želim na novo razvozlati preživetje s soliranjem, kolikor je soliranje pač mogoče, ko mi povsem postane jasno, da mora človek biti lastnik dela in proizvodnih sredstev ali pa bo vedno rjul v prazno, in predvsem, ko si želim, da bi mi burja razpihala misli, in se spet počutim kot človek ob začetku civilizacije, takrat, takrat grem sam v svoji družbi, takrat vidim daleč in vidim svetlobo in svobodo, takrat grem na Nanos."

 Jaka je lopov. Tat misli. Sicer bi malenkost drugače napisal, pa mi ni treba.

petek, 01. april 2011

Čas

Čas, ko je časa na pretek, je adijo. Če je sploh kdaj bil. Da se narava prebuja še pred zoro pojejo ptiči. Macesni pa že odganjajo zelene bunkice. Čas za presajanje. Pa če ga imaš ali pa ne. Zamujen pomeni eno leto čakanja. Tegale sem nameraval pred enim tednom. Pa je bil v noge še leden, zmrznjen.
 Včeraj ne več.
 Posoda, nekaj osnovnih potez in zopet na čakanje....
 In čas, ko bo počasi zadnji potomec (potomka) opravila s srednjo šolo. Čas, ko se pripravlja na maturo. Na sprejmne na Nizozemskem, na ... stres skratka.





Pia uživa.
Pa še tako  lepo igra.