petek, 08. julij 2011

Neznano

Odpeljala me je v neznano. Iskat sva šla mir in si še enkrat priznat, da se ljubiva.
Potem je zaspala.
Odasanjala je proč, z enakomernimi vzdihi, z enakomernimi izdihi. Sredi dneva, pod mogočnim drevesom, ki diha še tišje in nikoli ne spi. Z valovitimi vejami navzgor, proti soncu, v nebo. S tisočerimi prsti oprijeto v slabo in presuho zemljo, se niti ne zaveda, da daje senco, ga sploh ne zanima. Da ona spi, meni pa desna stran možganov začenja s svojo novo, a veeno malo obrabljeno igro.

 Igro vprašanj brez odgovorov, igro  življenja in smrti,
 igro psa
in mačke,
igro brez zaves in gledalcev.
Kot ona v sanje, moj jaz počasi odpleza iz zaboja, po deblu navzgor, po vejah, proti soncu.
Pomagam mu na tisoč načinov. Počasi se mi dozdeva kateri so pravi, kateri pa placebo. V glavnem, na prostost.  K svetlobi. 

 Ker sem slab igralec, ali mogoče čisto iz drugega vzroka, preskakujem poglavja navideznega scenarija.
 Zato se zbudim še preden zaspim.
 Kar pomeni, da sonce ne zahaja, temveč vzhaja. Z mojega drevesa gledano, jasno.
 Počasi, počasi in previdno, mislim dajem krila.

1 komentar:

Anonimni pravi ...

Zakaj tvoj jaz ne diha enakomerno z njo, odsanja z njo, ki jo ljubi?