petek, 12. avgust 2011

Karavanke treking

Sredi poletja v gore, poiskat mir, osamljene, vsaj čimbolj osamljene poti, hlad, sebe. Kam? Tale tura, od Tromeje do Stola je čudovita. Če izvzamem Kepo, polno Avstrijcev, sem v dnevu in pol srečal na poti tri planince in štiri kolesarje. Pot je tričetrtine neoznačena, a z zemljevidom se da.
 Pol sedmih zjutraj.

 Po pol ure sem se že zgubil. Nekaj direktnih, in navpičnih, skozi visoko mokro travo in praprot...
 Skoraj dve uri sem lomastil po gozdu do Podkorenskega prelaza. Potem pa...z užitkom od mejnika do mejnika...





 Točno opoldne - Trupejevo poldne!
 Kepa, Stol...daleč. Veliko bolj, kot se vidi na zemljevidu...



 Kepa. Gomazeča, ampak vseeno lepa.

 Rožca, drugačna kot pozimi. Končno lahko napolniš zaloge vode. Pastir je faca.

 Senca kaže, da bo treba počasi mislit na počitek. Da o nogah ne govorim...
 Golica...
 Še prej pa...takole je lepše. Namesto smrčanja in vonja po švicu na skupnih ležiščih, šum vetra v krošnjah in tisoči glasov živali...
 Odliman ob petih, v mrzlo jutro, v veter...

 Tega še vedno ne razumem---

 Pod Belljščico. Eno uro v travo, v vesolje...
Da je bil namen ture podaljšan in o vzrokih zakaj ne bom. Tole je bilo vredno, delujoče.

6 komentarjev:

Tomaž Kovšca pravi ...

Kako ne razumeš kolesarjev!? :-)

Evelina pravi ...

Isto sem hotla jst vprašat :)

Tanja pravi ...

Takole si ti užival, ko se je tvoja sestra mučila na porodni mizi...:-) Ampak vredno je blo, obema, kajne!!

Pozdrav stričku od Livije, mami in očka

POLONA pravi ...

Srečno Raje, pa tudi Tanji in njeni družinici. Polona

Raje pravi ...

Kolesarji?
Ne vem, ne pašete v visokogorje. Samo do gozdne meje. :) A veš kako bi se trapast počutu, če bi me visoko v hribih zbil kolesar!?
Med tem ko pasem dušo.
Moj point hribov je pač v tem. In na kolesu, po teh terenih ni šans to doživet. Preveč koncentracije na belanco, na pedala...ni placa za misli.
Zato ne razumem.
Ampak razumem, da smo si ljudje različni.
Zato nimam nič proti kolesarjem.

Evelina pravi ...

Se strinjam. Če hočeš pasti dušo, takrat v gore ne greš s kolesom. Greš peš. Ko hočeš uživat pri spustih, greš s kolesom. Vendar moraš vseeno gledati bolj naprej od belance. Sicer pri moji hitrosti ni nevarnosti, da bi koga zbila, dam pa vedno prednost pohodnikom in se tudi zahvalim za strpnost. Ja, je več vrst užitkov in lepo, da razumeš različnost:=)