Samo en dan...

Juhej dnevi so opla. Pia v objem iz tujine, Jan v objem iz družine, Miha ostaja tu in tam.

Jaz tudi.

Kuhal sem zelenjavno lazanjo in navijal Nord.

Že vem zakaj.

Samo en dan je ostal, samo en dan.
Oddajamo ostale, mi gremo drugam.
Danes krademo vsi,
danes smo žival, lastnine več ni.
Dobili smo možgane od divjakov
In krila za let do oblakov.
Naj pade sonce v ocean,
Nad nami bruha naj vulkan,
Za nas je dost, da imamo
Moč in znanje, s čimer sanje

In mašine dvigamo v nebo nad vse,
Naj spijo oni, ki ne vedo,
Da je zadnji dan in zadnji dan,
Ta zadnji dan ne zdi noben.

Milijon mašin na nitroglicerin grmi v nas.
Ni sile, ni dnarja in ni ga vladarja,
Ki bi nas ustavil in zamenjal obraz.
Preden vstanem, se ozrem,
Zdaj je uničen vsak problem,
Dvigujem roke in telo,
Na vrh vesolja v zvezde gremo

In mašine dvigamo v nebo nad vse,
Naj spijo oni, ki ne vedo, da je zadnji dan.
Naj spijo ti, ki ne vedo...
Nas napaja divja B mashina se ne vda.


Se ne vda...
 
Ko se je glas Tomaža premešal v bešamelu besed,
so mi pritekle solze.
...naj spijo ti, ki ne vedo...
nas napaja T mašina se ne vda!