nedelja, 27. november 2011

Lažnive zvezde

Takole, med višjim in visokim pulzom, poslušam glasbo. In razmišljam.
I-pod in ego si izmenjujeta mnenja. Jebeta se v glavo in ne poslušata.
Drug drugega.
Če bi bil obremenjen s politiko, ta je baje najpomembnejša ta trenutek, a ne?, bi moral nekatere komade na Levo ali Desno izločit. Ob poslušanju, ob teku.
Rekel bi si - kako moreš?, pa taka faca si bil... pa tko naprej... preklopil bi naprej.
Ampak, obremenjen s pulzom, ne s politiko, s časom, ki je mejnik mojega ( ne boš verjel, tudi tvojega) obstoja, me barve od rdeče do bele,oranžne in rumene modre, i tako dalje, sploh ne zanimajo. Samo
B E S E D E!
Samo sporočila.
Ki jih po nekaj urah v breg, po out of "real" word, dojameš.
Vzameš. Ali izpljuneš.
Odvisno od dotika.
Ne od tega, kako si dojel Tv dnevnik in naslednjega dne pogovore.
Nestoječ na piki obremenjenosti.

LAŽNIVE ZVEZDE
Lažnive zvezde - prazne svetle pike;
pobegnejo na črni nočni svod,
človek pa obstojiš osupel spod,
zazrt v obraz odsotnosti velike.

Lažnive zvezde - sanj vsakdanji kruh,
kako so daleč in nedosegljive,
a vendar kdor je živ, od njih je živel
in jih pozna podelane od muh.

Lažnive zvezde - setev so prekleta;
kdor jih je na prihodnjo pot sejal,
kolne plevel, ki obenj se zapleta,
in v zvezde rjove, ranjena žival.

In vendar v temnih mlajevih nočeh
pogled jih žejen po obnebju išče;
in če se zaiskri otroški smeh,
se reče:
kakor bistrih zvezd prgišče

Zoran Predin







P.s.: politika je kurba (star pregovor!)
p.s.s.: ker nisem kurbir, ne grem na volitve

petek, 18. november 2011

Ponavljam:

Še tri mesece. Ure, ujete med hrepenenji, željami, utrujenostjo, treningi z voljo in tistimi brez, bodo v devetdesetih dneh izpuhtele v belo. S pred devetimi leti označenim ciljem.

Ki pa je 'samo' končni cilj. In ta ni najpomembnejši. Res hudo zaželjen, vendar skrit v predvidljivih oblekah občutkov, spremljevalcev poti od predzačetka do konca. Vse vmes, med začetkom in koncem, je tisto, kar mi daje moč, energijo in smisel.

Zakaj?


Iz začetnega hrepenenja doseči Nome, podkrepljenega z željo priti tja čim hitreje, se je v šestih poskusih izluščil kristal bistva. Brezbarvni del neobremenjene duše, ki deluje na osnovi inpliciranih doživkov, delov doživetij, magičnih trenutkov, katere dojamem samo tam, v določenih, nepredvidljivih okoliščinah.

Kompleksnost projekta, od začetka do konca, je osnova. Logisitika, z vsemi znankami in neznankami, je del igre. Uspeha ali neuspeha, v nekem, ne nepomembnem smislu, preživetja. Oblačila, vsa oprema, hrana, zavetje...v pravem času, ki nikoli ni enak, pravilno pripravljeni strogo načrtno, dovoljujejo nadaljevanje. Upoštevanje razmer s podlago trenutnega stanja, fizičnega in psihičnega, jasna odločitev, ne vedno lahka, spremeni pot, njen čas in njen cilj. Brez pomoči kogarkoli. Ker kogarkoli enostavno ni. Sam. Tam nekje, med snegom in auroro, sam svoj bog. Nobenih krivulj, nobenega blefa. Če si, si, če ne ukrepaš, lahko tudi nisi. Tega cmoka ne smem pojesti. Mora ostati v grlu. Do konca, kjerkoli že bo.

Vmes pa ego z nevidnim črnilom v matrico nedodelane osebnosti zapisuje občutke, kakršnih pač ne doživim nikjer drugje. Borbe moči in negativnih misli zmrzujejo. In odmrznejo v toploti optimizma. Ampak drsečega. Na zavedanju, da je glavni cilj OBSTAJATI. Živeti.

Živeti močneje, s spoznanji iskanj ter odgovorov, skritih v beli tišini Aljaske.

Zato!

Bill je dejal:
"...zato, da najdemo razpoke v sebi. Ko se vrnemo domov, jih lažje zakrpamo. Ker so jasne, čiste. Potem pa se naslednje leto zopet vrnemo, da ugotovimo, kako nam je to uspelo!"

Brezveterje










torek, 15. november 2011

Belo sonce

Kakšna izguba časa to življenje?
In zakaj ga imam ravno jaz?
Mislim čas ali pa tudi življenje.
Raje neham misliti na glas.
In v prazno srepo zrem, itak vem da ne vem,
vsake tol'ko si lahko malo lažem, preveč pa ne smem!

Drugi dan, drugi veter
in mi ni čisto nič odveč,
še belo sonce je lepo, spominja me na sneg,
ki ga kot otrok na jezik lovim,
on pa mi pada v oči.

In slišim kako se smejim :)

In kobilice, ki so pred nami bežale iz posušenih trav,
so čisto dovolj, da bi še enkrat isto izbral.
Včasih se spomnim, da bi takrat lahko s tabo odšel,
a zdaj se mi zdi mogoče še slajše to,
da samo vem, da bi te lahko imel!

Zmellkow

petek, 11. november 2011

Pajčevine

Odkar pomnim, se mi lepijo čez oči.
Mislim tiste, čeprav ne smo tiste, ki se nahajajo v višini oči.
Hodim po poti, ali po makadamski gozdni cesti, in redno s trepalnicami obiram viseče, lepljive nitke. Opažam že nekaj let, opazujem in merim. Problema se bom lotil znanstveno. Ugotovil bom zakaj pajki vlečejo nevidne črte ravno na višini 170 cm od tal. Ne nižje, ne višje. Ravno 170 cm. V višini oči. Mora biti razlog! Če je, ga bom našel, majke mi!
A so pajki povezani s politiko? So našuntani? Zlobni? Natančni?
Če se je kdo že srečal s tem problemom ali ima kakšne podatke, teorije ipd., lepo prosim za pomoč.

ponedeljek, 07. november 2011

Pika na i

Je dodana.
S pomočjo Enrica, Tommya in Tomaža.





Kljub dvodevnemu delu na drevesu, je zmanjkovalo časa. Furja v žičenju na takem drevesu, nikoli več. Pika na i sicer je, ampak final tuch, detajli, to pa še manjka.
Zadovoljen? Ja, kakopak! Mislm...

sobota, 05. november 2011

V uk

Moje noge so utrujene. Telo potrebuje počitek. Zaposliti um, zapolniti luknje v znanju. Učiti se.
Kajpak v svetu bonsajev. Iz športa v umetnost.
V sklopu Torinih izobraževanj, nadaljujemo s šolo Progetto futuro. Mojster Enrico Savini bo dva dni razkrival skrivnosti borov. Od A do Ž. Se pravi, žnj.
Z njegovo pomočjo želim osvojiti fazo poliranja. Dokončan bonsaj, ki bi ga lahko brez sramu razstavil kjerkoli, ni dokončan. Manjka mu pika na i.


V ponedeljek pokažem kakšno piko in kakšen i imam v mislih.

četrtek, 03. november 2011

Lovljenja

Lovljenje  sape.
 Lovljenje jeseni.
 Lovljenje zime.
 Lovljenje cilja.
 Lovljenje tišine.
 Lovljenje sonca.
 Lovljenje sanj.
 Lovljenje zastavljenih poti.