nedelja, 29. januar 2012

V dvoje

Ko se vsak dan sam, po isti poti, z enakimi mislimi, vlečeš skozi zakazane ure treninga, obvezno nastopi monotona naveličanost. V dvoje je vse drugače. Hvala Miha!







Naslednji teden bo tule končno minus dvajset. Primerno za končno testiranje opreme, telesa in duha. Kakšno noč bom odsanjal na prostem, zavit v toplo spalko. Za potrditev. Za postopno spremembo udobja.
Prihaja zadnjih, napornih, štirinajst dni, zatem štirje dnevi  pakiranja, nervoze in počitka. Potem pa na pot.

četrtek, 26. januar 2012

nedelja, 22. januar 2012

Po sledeh

Lepo je prekrilo svinjarijo. Ravno prav.
Nisem bil prvi na odmaknjenih cestah. Že kar nekaj let se okoli Kleka, pa skoraj do Mrzlega studenca, zadržuje par volkov. Ne verjamem da ju bom kdaj videl. Njune sledi pač.

sobota, 21. januar 2012

Prekrito

Glede snega za priprave se letos ne pritožujem. Je tam, kjer ga potrebujem in ga je ravno prav. Ker se sam sebi ratrak mi prija, da ga ne mede pogosto. Včerajšnji pa je bil vseeno zaželjen.
Veter je v zadnjih tednih počistil krošnje dreves. Belo opojnost je zapihal v rjavo mučnost.
Smučanje po lišajih, iglicah, vejicah ni užitek. Ne prija in škodi smučem. Je pa trenje podobno tistemu, ki ga pričakujem na Aljaski. Garanje, ne gre pa nikamor.
 Včerajšnjo napoved sem preverjal na kraju samem. Jutranjo jasnino je počasi mlačilo,
 točno ob poldne pa...
 A ni to fajn :)
Trajalo je eno uro.
Snega ravno prav. Ampak spet je zapihal sever. Danes grem "ratrakirat". Upam da bo belem.
Noge so super. Glava tud. Še 35 dni.

nedelja, 15. januar 2012

Chamaecyparis

Regeneracija med treningi poteka takole:


Letos ne grem na Noelanders trophy. Drevesa še niso v fazi. Še par let nazaj bi, in tudi sem, prijavil drevo, ki mu manjka čas, final tuch.  Tale bo na primer v treh letih na red. Tole je bilo samo prvo oblikovanje.

petek, 13. januar 2012

Spet hribi

Kar imajo na Aljaski, mi nimamo . Niti snega na pretek, niti zlata. Me zlato ne zanima, ama sneg... Na Pokljuki je, pa ga je severnik posul z vejami, lišaji, iglicami, smetmi. Največ tega se je uleglo v mojih, z znojem udrtih, samotnih špurah, stran od sicer neznosnega vrveža prekratkega kroga Rudnega polja. Enastavno ne gre.
Zato skok na jutranji domači hrib - Stol.




Tud gor je pihalo. Tu pa paše. Diku ravno ne preveč.

torek, 10. januar 2012

Aljaska pa polna snega... :) ?!

Sem dobil pismo od Billa iz Aljaske:
"...as Puntilla and word from the Trail is snow, snow and more snow. For those headed to Nome even Ruby has 6 feet (nearly 2 meters) on the ground. I will update trail conditions as I hear..."
Potem pa še danes v Delu na zadnji strani:
"...Anchorage – Prebivalcem nekaterih mest na Aljaski jo je zima tokrat zagodla še bolj kakor ponavadi. Do mesta Nome s 3500 prebivalci na zahodu Aljaske je moral ruskemu tankerju Renda s potrebnim gorivom skozi več kot 300 milj morske poti in do poldrugi meter ledu utirati pot ledolomilec ameriške obalne straže (na fotografiji). Z dobavo so zamujali zaradi prejšnjih slabih vremenskih razmer. V ribiškem kraju Cordova je v zadnjih tednih zamedlo več kot pet metrov snega. V Cordovi, kjer so sicer vajeni snega, ne pomnijo..."
In kot kaže, bo letos drugače kot ponavadi.
Kot ponavadi. Vedno je drugače.
Samo še kakšna odjuga pride, ko bom tam...pa bomo plaval... pa bomo...
Živi bili pa videli.

Za vizualizacijo bom skoču na Tirolsko.

Spet ta luna

Ne more bit drugega. Na primer, ura ni še štiri, jaz pa že skoraj eno uro buden pijem zeleni čaj. Jasmin Čung Feng me vsako jutro do konca zdrma. Že res, da vstajam skoraj vedno ob štirih, samo tole je pa le malo zgodaj. Res pa je tudi, da sem moj facebook (ko mi v postelji knjiga pade na faco) zalimal že ob osmih. Potem pa en kup zmedenih sanj, kombiniranih s prebujanji.
Ruth se je skrčila k meni šele okoli dveh zjutraj. Ona ponoči lahko dela, piše. Vsaka ji čast. Jaz sem kot kura. Z napako. Kure zdajle še spijo.
In kaj zdaj? Najbolje bi bilo skliznit na Pokljuko, na trening. Pa ne grem. Ker me je včeraj pičilo, da odlaufam en maraton. Tak, klasični, po cesti. Malo naveličan enoličnosti iste špure pod Klekom, s pozabljenim spominom, da sem še par tednov nazaj trpel bolečine po vsakem teku, sem ga gnal, res da z užitkom, proti vetru. Ker pa proti vetru ne gre scat,

me je, jasno kajneda, pošteno zabolelo v mišici levih meč. Kar naenkrat, ajs. Že po pol ure galopiranja. Trma in nedvomno vpliv polne lune, sta me gnala še uro in pol, dokler ni bolečina zavezala vozla teku, mu spodrezala krila. Šepajoč kandidat za Altheo, sem poklical prevoz.
Srečonosno je danes dosti boljše. Jutri grem stoposto na sneg. Na smuči.
Popoldne se je malo vleklo. Pa mi, ne vem kako, pade na idejo, da grem v kino. Se peljem v Kranj. Brez denarnice, brez keša za karto. Svašta. Nedvomno je kriva luna.
Danes bo službeni dan. Upam, da še tu ne naredim kakšne neuravnešene traparije. Ja no, vsaj siten nisem. Se mi zdi.

petek, 06. januar 2012

52

Še 52 dni.
Po mesecu zbiranja ter preizkušanja idej, po mesecu cincanja in zdravljenja manjših poškodb, sem hojo zamenjal za tek, krplje za smuči. Bolečin, ki so se po vsakem več kot pet ur dolgem treningu zagrizle v meče in stegno, kar naenkrat ni več. S tem tudi dileme ne.
Srce pove, telo odreagira.
Tako nastopi nova stara zgodba, vprašanje. Do kam bodo letos zdržale tetive, mišice, glava? Po šestih poizkusih priti v Nome s smučmi, po vsakem izmed njih, mi je bilo jasno, da s smučmi ne gre. Kolo je zakon, peš je opcija. Nisem kolesar, hoja me trga. Torej? Valjda, smuči.

In? Prilagoditi taktiko, razbremeniti um s končnim ciljem, zliti se s trenutnimi razmerami, s sabo, uživati zdaj, ukrepati zdaj. Če ne bo šlo s smučmi, ko sneg postane stiropor, bo šlo peš. Če bo utrujenost bezala bolečino, počitek. Kjerkoli, kadarkoli. Namesto koče šotor. Namesto ure občutek, namesto tekme pot. Čas kot omejitev zamnjati za čas kot zdaj.
Malo več opreme, malo več zaloge. Na žalost moje Ruth tudi tiste okoli pasu. Moj Spartatlon je pač mrzel. Mrzel in dolg.
Res bi blo fajn 50. rojstni dan praznovati na obali Beringovega morja.
Kakšna je možnost? Koliko šans je?
Ne vem. Ampak ena je sigurna. Ta, da grem!

Mogoče pripomore podatek, da so natančneje izmerili pot. Sploh ni 1800 km, le 1680 jih je!

ponedeljek, 02. januar 2012

Pinus1

Ko spi, mu neslišno upognem nekaj vej.
Da bo spomladansko sonce doseglo srce.
Brez detajlov. Ker za detajle ni potrebe.
Le-te šparam zase.