četrtek, 16. februar 2012

No, jaz pa zdaj počas grem.
Naprej se javim tule:
ALJASKA
Kjer bo tudi Ruth po štartu, 26.februarja, objavljala novice.

Še enkrat Vam hvala za finančne, opremske in miselne podpore!

ponedeljek, 13. februar 2012

Približki

Še štirikrat spat. Ob moji ljubi, potem pa...
Želja, da bi zadnji dnevi pred odhodom polzeli počasi, se ne bo uresničila. Spisek obveznosti in opravil je kot vedno, dolg. Predolg. Z umirjanjem spet ne bo nič. Tokrat so se sranja začela že malo prej. Ponavadi se, ko sem že tam čez. Na primer, danes ponoči je zamrznila voda v trgovini. Težave v rastlinjakih in podbobno...da jih le ne bi bilo. Manj trnov v mislih, lažje mi bo. Bomo videli.
Temperature in zima v hribih so bile (so še) letos idealne. Za približek kar me čaka. Zadnji celodnevni virtuali, zadnje spanje pod smreko, zadnji testi opreme so za mano.

Nekaj malenkosti bo treba spremenit, porihtat, sprejeti par odločitev, spakirat pa it.

Napokat želje, upanje, voljo, opremo, pa spokat. V znano neznano.

Zapustit toplo posteljo, probleme zamenjat za nove, obleč dvojne dolge gate, nataknit smuči in udejanjit destletne sanje.

sreda, 08. februar 2012

Ob isk

Napetost narašča. Počutim se drugače. Nekaj je drugače kot ponavadi.
Napete strune vibrirajo drugačno glasbo. Bolj psihadelično, nepredvidljivo, mogoče celo nemelodično. Nekako nesmiselno. Če bi gledal s stališča "od prej".
Nejasna čustva so bolj v ospredju.
Poizkusi razlaganja so. In niso. V pravi ali pa v napačni smeri. To je enako.
In so razlike. Zakazanim uram ne dajem tolikšnega pomena kot trenutnim občutkom. Kot intuiciji. Sem in delam kar čutim. Iz dneva v dan bolj. Plazovi ustaljenih problemov se na srečo razbijajo nad balvani, ki jih nameravam prekobacati naslednji mesec. So intezivne preizkušnje. Razpršene v pršič. V belo bojazen, ki bolj kot svojo težo, z grmenjem ter pritiskom, zasipajo rdeče oči. In obačasno jemljejo dah.

Sanje o sreči se spreobračajo v potovanje. Znano, pa vendar popolnoma neznano. Sanje miru se krmijo z nemirom. Preteklost s pričakovanji.
Zadnjič, par noči nazaj, me je obiskal Tomaž. Njegov stisk roke me je vrgel. Iz sanj, iz pretvarjanja, v realnost. Zibal sem roko, umival sem dejstva. Spomin na "čudnega" prijatelja me je polil s slapom kamenja, rož, vina in snega. Bolel je. In hkrati zdravil.
Bil je kratek in bil je intenziven. Je pač čas, ko se sprašujem zakaj. Ko buljim v nabito praznino. Vase.
Najin odnos je bil na kratko, kratek. Pogled, stisk, objem in par modrosti. Poizkusi zakopavanj razočaoranj z lopato spoznanj. Njegovi vzponi (plezalni) in moji neuspeli poizkusi priti "nekam" so bili kot noč in oblačen dan. Občutki (predvsem o pomenu poraza) pa enaki:
" Vsak vzpon, vsaka pot, je zgodba zase. Po vsakem prideš nazaj drugačen. Tvoja zavest raste, in to je najpomembnejše. Če pa v potovanju še uživaš, ni kaj dodati!"
je dejal ko sem dvomil. Je dejal in glasno utihnil. Popila sva več pira kot bi smela. Popila sva vso resnico iz namišljene mize izkušenj.

Zbrskal sem se iz sanj. Iz tople postelje. Namesto na Pokljuko, sem se podal v knjigo.
Upam, da ne zaman. Da prebujanje ni bilo zaman.

sobota, 04. februar 2012

Za občutek

Video - Aljaska 2011; Mike Curiak

Črnobel portret

Pač je v meni čas, vmesni čas, ko mi po vijugah begajo v glavnem iste slike. Z višjim pulzom, z vprašaji. Nimam kaj napisat. Ampak vseeno.
Med vsako drugo besedo Aljaska, vmes, tako za terapijo,včasih poslušam glasbo:

Aljaska...

Stokrat sem že šel po isti poti,
njeni milosti naproti,
sto in stokrat vse že vem.

Jaz poznam "vsak kamenček" na cesti,
nič mi ne leži na vesti,
čutim to in kaj potem!?

Kako naj se uprem skušnjavi,
iti spet po isti travi
te ljubezni ki mi pravi,
da bo še prišla nazaj?

Žalostna in prevelika
se mi vrača stara slika
in mi spet obljublja raj.

In bom spet kot blazen ji govoril,
mož besede in ji dvoril,
kot da prvič grem skoz to.

Celi dolgi tedni neprespani,
verzi, listki, znoj na dlani,
proti njej in vse za njo.

Rad bi ji rekel,
da podobe iz preteklosti so grobe,
da so vtisnjene narobe,
ampak ona to že ve!

Zlil bom črne črke iz iz soneta,
v belo njenega portreta
in si zabodel ga v srce.

(Bossa de novo: Črnobel portret)



Besed ne spreobračam. Podzavest jih enostavno ukomponira v bližajoče se dejstvo.
Taka je ta bolezen...

sreda, 01. februar 2012

Brrr...

Bill mi je poslal tole:

Po presežku snega so Aljaski sedaj  ponorele še temeperature. Nekje celo rekordno nizko. Galena je na primer kraj, ki zmrzuje na načrtovani poti. Te številke so sicer v Fahrenhitih, tako da  -65 pomeni "samo"  -53,9 C.
Zdaj pa ni dileme. Ta dolge gate bo treba vzet s sabo!

Do štarta je še več kot tri tedne. Takrat bo prijazneje. Upam, da ne poletno. Da se ne utopim sredi zime.