sreda, 08. februar 2012

Ob isk

Napetost narašča. Počutim se drugače. Nekaj je drugače kot ponavadi.
Napete strune vibrirajo drugačno glasbo. Bolj psihadelično, nepredvidljivo, mogoče celo nemelodično. Nekako nesmiselno. Če bi gledal s stališča "od prej".
Nejasna čustva so bolj v ospredju.
Poizkusi razlaganja so. In niso. V pravi ali pa v napačni smeri. To je enako.
In so razlike. Zakazanim uram ne dajem tolikšnega pomena kot trenutnim občutkom. Kot intuiciji. Sem in delam kar čutim. Iz dneva v dan bolj. Plazovi ustaljenih problemov se na srečo razbijajo nad balvani, ki jih nameravam prekobacati naslednji mesec. So intezivne preizkušnje. Razpršene v pršič. V belo bojazen, ki bolj kot svojo težo, z grmenjem ter pritiskom, zasipajo rdeče oči. In obačasno jemljejo dah.

Sanje o sreči se spreobračajo v potovanje. Znano, pa vendar popolnoma neznano. Sanje miru se krmijo z nemirom. Preteklost s pričakovanji.
Zadnjič, par noči nazaj, me je obiskal Tomaž. Njegov stisk roke me je vrgel. Iz sanj, iz pretvarjanja, v realnost. Zibal sem roko, umival sem dejstva. Spomin na "čudnega" prijatelja me je polil s slapom kamenja, rož, vina in snega. Bolel je. In hkrati zdravil.
Bil je kratek in bil je intenziven. Je pač čas, ko se sprašujem zakaj. Ko buljim v nabito praznino. Vase.
Najin odnos je bil na kratko, kratek. Pogled, stisk, objem in par modrosti. Poizkusi zakopavanj razočaoranj z lopato spoznanj. Njegovi vzponi (plezalni) in moji neuspeli poizkusi priti "nekam" so bili kot noč in oblačen dan. Občutki (predvsem o pomenu poraza) pa enaki:
" Vsak vzpon, vsaka pot, je zgodba zase. Po vsakem prideš nazaj drugačen. Tvoja zavest raste, in to je najpomembnejše. Če pa v potovanju še uživaš, ni kaj dodati!"
je dejal ko sem dvomil. Je dejal in glasno utihnil. Popila sva več pira kot bi smela. Popila sva vso resnico iz namišljene mize izkušenj.

Zbrskal sem se iz sanj. Iz tople postelje. Namesto na Pokljuko, sem se podal v knjigo.
Upam, da ne zaman. Da prebujanje ni bilo zaman.

4 komentarji:

Anonimni pravi ...

Zakaj? Zate, za tvojo Dušo, za tvoj Jaz, da se pomiriš s samim Sabo. To si Ti. Ne boš odnehal, dokler Je ne osvojiš! Pojdi, pomirjen, imej Se rad, vrni Se pomirjen!

Anonimni pravi ...

Tudi mene včasih obišče. Lep zapis.

IztokK pravi ...

Neverjetno lepo , IDITAROD se lotijo največji mamuti extremizma in ti si eden od njih moj globok poklon . Molim , da ti tokrat uspe .

Marko pravi ...

Nicersko.