četrtek, 01. november 2012

Drevo



Kajetan Kovič
 
Drevo
 
Jaz sem kakor osamljeno drevo
ob robu razviharjene ravnine,
šibak in sam, brez trdne korenine,
ki bi zagrizla se v peščeno dno.
 
Zaman iztezam veje pod nebo,
viharji me do sonca ne pustijo.
Rad bi do luči, pa me v mrak tiščijo
in srdom me teptajo ob zemljo.
 
A vendar, ko v najhujši bolečini
mi brizgne živa kri iz dna srca,
ko me prekolje strela po sredini,
hoteč me vreči strtega ob tla,
Se vzpnem v poslednji, silni veličini
in zrastem kakor plamen do neba.
 
p.s.: Pia, hvala!

Ni komentarjev: