Azalea

Cvetje za poletje. Mal je pozna, je pa lepa.

Myk

album

Ujet v trenutek

Brez slik

Dragi Modri in podobni...
Ko te nevidna sila, ketere pomen ti je v življenje parazitsko zajedel  "požrešno bakterijo" , brez katere tako ali tako ne gre (pa naivno misliš da ja), da gloda korenine, da vsako jutro čutiš veneti liste, celo odmirat veje, pozabiš da sonce sije za fotosintezo. Za zeleno mašino. Boriš se za koreninski sistem. Črpaš kapljice, odmiraš, poganjaš. Poganjati, poganjati, živeti... ti kljuva v obloženi lobanji. Tudi ko ne razmišljaš, ko ti "dol visi", ko spiš, ješ, ljubiš, pleveš, oblikuješ... Črpaš kapljice vode, znoja in krvi.
Takrat pozabiš na internet, prijateje (prijatelji so, ki zavohajo dim), sonce, Aljasko, glasbo... Na Vse smisle, ki si jih naivno gojil iz mladosti, katerim si verjel, za katere si dihal. Ker si pozabil, da si vržen v sistem preživetja, kamor krutost zahaja, nevidna zaradi tvojega mižanja, podnevi in ponoči. S polno košaro bacilov, bakterij in ostalih sesov.
Predolgo se zanašaš na svojo "moč", na nesmrtne ideale, na BIO program. Namesto da bi uporabil protiSTRUP, da bi vzel šprico, da bi....
Da bi se prilagodil.
Ker sam, če pač nisi tak, ne znaš, ne zmoreš zapirati vrat ter oken nevednosti. Ne podnevi, ko ti črne informacije (in bogami tudi vsem Vam) iz sodobnih komunikacij non-stop servirajo črne scenarije, kamo li ponoči. Ko ne moreš spat.
Takrat se trudiš dihat. V barvah. Če se le da.

Zato ne pišem.
Ne morem.
A zakaj?
Poskušam dihat.

Življenje je kurba. Če ga hočeš živeti, moraš, enostavno MORAŠ, bit kurbir.
Raje

Cvet