petek, 27. december 2013


 
Tiho utripaj srce

Tiho utripaj v noč moje nežno srce
in ljubo ne zbudi v srebrnino noči,
občuduj mesec spleten v njene lase,
tihi mir na ljubkem obrazu, ki spi!

Utišaj še dih svoj, junak ostareli,
glej tvoja ljuba je zaspala sladko,
da angeli teme s seboj so jo vzeli,
nje lepoto pokazat odšli so v nebo!

Ona že sanja življenje zaprtih oči,
neslišno glej njen potešeni nasmeh,
pošlji ji poljube v noč brez skrbi,
naj nežno sanja sladki svoj "greh"!

***

Tiho utripaj v noč moje nežno srce
in ljubo ne zbudi v srebrnino noči,
občuduj mesec spleten v njene lase,
tihi mir na ljubkem obrazu, ki spi!

Vasja Belšak


četrtek, 19. december 2013

Ujeta


Prekleta!
Preklet jaz,
ki ti pustim,
da me prenašaš v vesolje,
ki ga čutim pa ne razumem.
Zapleti se v veje,
ovij se v žice!
Spelji se s soncem!

sobota, 30. november 2013

Drevo


 
Sem le drevo,
razmrščeno nalomljeno,
sem le oko,
odprto podnevi in ponoči,
sem le življenje.
Stojim na svojem mestu
in segam v nebo.
Sem le drevo.

sreda, 27. november 2013

OSTAJA OBSTAJA

 
Ostaja  sprehod po spominih,
obstaja  sprehod po novi poteh,
ostaja preteklost,
obstaja prihodnost

četrtek, 7. november 2013

Kmečka peč

Sem čez petdeset let stara, temu podobna, kmečka peč. Zbledele podobe plesalcev, ki krasijo, če lahko tako rečem, spodnjo polovico moje podobe od zunaj, se še vedno trudijo plesat ritme iz preteklosti. Komajkdaj slišni zvoki dandanašnji delujejo tuje. Tako pač je. Podob plesalcev ne morem zamenjati. Če bi, to ne bi bila več jaz. Ne bi bila ista. Niti enaka.

V večerih, samotnih večerih, o tem kasneje, ko me včasih napade koprnenje, skušam vrtečim se parom previdno vsiliti v njihovo togo gibanje nove, drugačne, današnjim dnem primernejše, koreografije. Skušam jim dopovedati da s telesi, s plesom rok, nog, glave, prsti, lasmi, z vsem, zajamejo svoj notranji duh in ga svobodno spustijo v vesolje. Ker vesolje je, ne ta ne več kmečka soba, ki sprejema. Leta mirovanja, zakrneli sklepi, nostalgija..., enostavno ne gre. Ne obupaj, si govorim in sanjam.
Sanjam o dneh, nočeh, ko so se po vroči meni valjali ljudje. Predvsem otroci. S svojimi nežnimi, puhastimi dotiki so nehote brisali prah, loščili lak, me žgečkali, poudarjali moj namen. Vračala sem jim s toploto. Moja notranjost jim je grela prezeble ročice. Na rdečih ličkih, v nasmehih in razigranih očeh sem brala hvaležnost. Včasih, sem ter tja, sta se name ulegla gospodarja. Gola, objeta. Njima, kot da moja vročina ni bila dovolj. Zaskrbljena za lastno trdnost sem miže lovila vibracije. Spet srečana, da osrečujem. Ja, tako je bilo. Nekoč.

Sanjam o jutri, o nekoč. Bodo nove zime še kdaj prinesle vsaj približke preteklosti. Bodo črno bele slike spominov spet zaživele? Lani, že v zgodnji jeseni, se je upanje raztegnilo v realnost. Bilo je skoraj tako kot nekoč. Od razburjenja sem popokala. Stare fuge so popustile dimu. Z vsemi silami sreče sem komaj zdržala, da me ni razneslo.
Ko se je nekega dne, mislim da nekje tik pred novim letom, v rumeno pobeljeno izbo naselila žalost. Žalost zavita v obup. Mokra in tuleča. Nisem razumela, še sedaj ne razumem. Samo začutila sem, da so dnevi sreče mimo. Ostala sem mrzla. Hladna. Nepomembna. Brez bistva. Zaprašena. Žalostna zase, žalostna za vsak trenutek, ki sem ga nemočna opazovala. Imelo me je podreti se.
Spet prihaja zima, vidim in čutim. Zopet, previdno kot le kaj, upam, in tako kaže, da se moja notranjost nikoli več ne bo ohladila. Kako paše prasketanje suhih drv, kako prestižno se počutim ko vidim da gospodar za kratek čas pogreje telo na meni, ko oprano perilo raztegne po vsaki moji ravnini. In včeraj sva skupaj pekla krompir z zelenjavo. Kako lepo dišim.
Ne upam si pomisliti, pa vseeno,  spet BOM dišala po kruhu!

ponedeljek, 4. november 2013

sreda, 30. oktober 2013

Semafor


Odpeljane sence realnosti,
na poti ki jo plazim.
Kar naenkrat mir,
tišina.

Nekdo, tam zgoraj, je na semaforju razbil rdečo luč.

sreda, 23. oktober 2013

Breztežnost


Nič manjša teža. Le prerazporeditev v breztežnost omogoča let.

ponedeljek, 21. oktober 2013

Cvet



Majhen,
drobčkan,
CVET.
V jeseni,
v soncu.
V MENI.

Ne eden.
DVA.

petek, 20. september 2013

ponedeljek, 11. marec 2013

Hvala

Končujem.
Hvala za vse izrečene , napisane, neobjavljene in sploh
besede.
Ostale bodo tu.
Jaz pa,
jaz pa se ta trenutek,
iz blogerskih in podobnih kanalov
umikam.
Ne zmorem  deliti,
kar deljeno je bilo!

Mogoče me najdete drugje.
V čisto drugem svetu.

Raje

p.s.:
nisem obupal,
le bolečina mi je odprla oči




S P R E M E M B A

Samo za naju
Povsod
Ruth
Edina
Moja, moj
Enkrat v življenju
Midva
Blaznim
Ali me spremljaš?


petek, 8. marec 2013

Živiš

Želim verjeti,
da govori mi ona:

SPOROČILA TI POŠILJAM NOČ IN DAN,
A TI LE  REDKO UJAMEŠ  KAKŠNO V LETU,
ČE IMAŠ OBLIKO CVETNEGA LISTA,
SNEŽINKE,
ALI PTIČJEGA PERESA.

KOLIKO JIH JE ŽE SKRILA ZEMLJA IN ODNESLA VODA!?

ZEMLJA, PO KATERI HODIŠ,
TI S ŠEPETOM RAZSVETLJUJE PODPLATE,
VODA, KI JO PIJEŠ,
PREVAJA MOJO BESEDO V JEZIK TVOJEGA TELESA.

O, NE PRESTREZAJ SAMO SPOROČIL,
KI IMAJO OBLIKO,
TEBI ZNANO.

SAJ,
KO ENO IZPISUJEŠ Z BESEDAMI,
SE STO DRUGIH RAZTOPI
OD HREPENENJA PO TEBI.

preko Pije,
iz V. Krmpotiča,
preko mej.
Ki jih ni.

torek, 5. marec 2013

VEM

Vem čigav plen sem,
vem čigava sem ljubezen
Ljubosumen, 
na svojo bolečino.
Ker je trdna kot kamen.
In se noče zdrobiti 
Ker se upira premoči časa.
Ker je nehumana,
neizprosna.
NEPRAVIČNA.

Tvoje popolno nasprotje!
Ljubezen moja!

ponedeljek, 4. marec 2013

NEVER, BUT NEVER, GIVE UP!

Dan nato,
zatem,
ko se čustva umirijo (pri meni pač ne),
ko se solze posušijo,
je ostal zvezdni prah,
nabit z nasmehi, s pozitivno energijo.

Ki ste Vi,
701 Vas, in več,
ki ste z vsakim korakom,
vdihom in izdihom utripajočih src,
za trenutek, za pikico,
pozibali v nepozabo mojo - vašo  - našo,
Ruth!
Vedno in povsod nasmejano.
Tudi po šestih, dvaiinštiridestih, dvestotriinpedesetih... kilometrih,
tudi po nesprespanih nočeh,
tudi...

Bila je cvet!
Ostala je cvet.
Edini,
ki nikoli ne bo uvenel!

In Vi,
in jaz, Pia, Mihi, Jan..
smo voda,
smo hranila,
smo svetloba.
ZANJO!
ZAME!
ZA VSE NAS!

Teh mrzlih zimskih dni.
Prihaja pomlad.

Iz ranjenega,
a kako čutečega srca,
HVALA VAM!

petek, 1. marec 2013

Tečem

Danes, jutri... tečem s tabo. Povrni mi nasmeh.
 
Nikoli se nisi vdala!

sreda, 27. februar 2013

Moja, moja

Pišem ti pismo.
Tako, kot sem ti jih pisal vedno. Le še večkrat te objemam, le še bolj te pogrešam.
Ker bolj ljubiti Te se ne da.
In na koncu"...še malo"... !?

ponedeljek, 25. februar 2013

Aljaska...

Par ur nazaj so kolegi zapustili civilizacijo -  IDITAROD TRAIL INVITATIONAL
 Brez mene.


Jaz sem jo pred dvema mesecema...

nedelja, 24. februar 2013

Če

Če hočeš biti z menoj,
bodi z mano!

Ljubim te!

sobota, 23. februar 2013

Suši


Za Pik'co konec počitnic, zame konec obkladkov. A se že žez en mesec vidiva.
 Vsi imamo radi ribe. Pa smo naredili morsko slovo. Suši, rakci...





Hug, saj veš, Piki moja!

četrtek, 21. februar 2013

Čas pritiska

Čas s specifično težo pritiska nate kot dvoumne stare sanje.
Nenehno se giblješ, da bi ubežal temu času.
Ampak, tudi če greš do roba sveta, temu času verjetno ne boš mogel ubežati.
Pa tudi če je tako, moraš vseeno iti prav do roba sveta.
So stvari, ki jih ne moreš opraviti drugje kot na robu sveta.

"Ampak še vedno ne vem, kako sploh  živeti", rečem.
"Prisluhni vetru", reče ona. "Zmogel boš!"
Pokimam.

Haruki Murakami
Kafka na obali
(malo prirejeno -- )

Se vidiva?


torek, 19. februar 2013

sreda, 13. februar 2013

ŽIV


ŽIVE USTNICE NA MOJIH PRSIH
PRASKETAJO V ČRNO NOČ.
MRTVE KASKADE LJUBEZNI,
OD SPODAJ KLIČEJO - 
NA POMOČ.

ŽIV SPOMIN,
OSTAL SEM ŽIV.

ŽIV OBUP,
ŽIVIM NAPREJ.

torek, 12. februar 2013

SNEG


Sneg,
polagal sem dušo
Tebi v objem.
Da pokažeš mi pot,
vsaj srečo v najem.

Sneg.
Spal sem na tebi,
s prošnjo v zobeh.
Željo v dveh stavkih,
o sreči,
o ognju
na belih poteh.

Šepetal si
kdaj naj odneham,
mi zmrznil vodo,
nasul se čezmerno,
mi krhal noge,
češ,
čas je,
da obrneš
v objem svoje ljube,
ki skrbi jo,
do Nje.

Ti,
sneg,
hinavec brezsrčni,
zamrznil si želje,
Aljaska je preč.
In ni kot dovolj ti,
zamrznil življenje,
da sam sem,
da bruham trpljenje,
da ni je,
objema ni več.


In spet padaš.
In misliš da si nedolžno beli prt?
Pa si hujši od saharskega peska v oči.
Mrtvaški prt.

ponedeljek, 11. februar 2013

Pia - 20

Moja Piki ima 20 let.
VSE NAJBOLJŠE!!!

sobota, 9. februar 2013

Sploh veš?

Sploh veš,
da že več kot mesec ni svetlobe?
Sploh veš,
da diham samo še za najine otroke?
Sploh veš,
da ne maram več snega?
Sploh veš,
da rože ne cvetijo?
Sploh veš,
da likam samo svoje perilo?
Sploh veš,
kje so tiste stezice?
Sploh veš,
da spim sam?
Sploh veš,
da sovražim ogledala?
Sploh veš,
da si zajedena v vsak trenutek?
Sploh veš,
namesto koga sem jaz?
Sploh veš,
da ne razumem?
Sploh veš,
da me ne obiščeš v sanjah?
Sploh veš,
koliko solz je mogoče pretočiti v enem dnevu?
Sploh veš,
da je najina ljubezen večna?
Sploh veš,
da spet igram harmoniko?
Sploh veš,
kako zelo te pogrešam?
Sploh veš,
kateri dan bo jutri?
In koliko jih še pride?
Sploh veš,
da postelja diši po tebi?
Sploh veš,
kako zelo te ljubim?

Sploh veš?
Sploh veš?



petek, 8. februar 2013

Za umiritev duše

Največja doza je moja Pia!
 Vzpodbuja kar telo potrebuje, glava se pa še vedno brani.
 Pa smo šli, z Nino, v jutranji mraz, v jutranjo pravljico.

 Pikin " KAKO LEPOOOO" me spominja....





 Redko, ampak iz srca!

Nekaj so geni, nekaj je ostalo iz rane mladosti. Pia ga šiba k' sneta skira! Če ne bi bila glasbenica, bi bila biatlonka.
Včeraj smo, pa še bomo, navijali za naše biatlonce. Pa Miha smo videli.
Manjka samo moja Ruth. Kako zelo manjka...