četrtek, 10. januar 2013

...


7 komentarjev:

Anonimni pravi ...

Srečko Kosovel je napisal
LE ENA JE GROZA,
TA GROZA JE BITI,
SREDI KAOSA,SREDI NOČI,
KO VEŠ,DA IZHODA NI IN NI...
Res zajebani občutki.
Pravjo,da rabiš čas.Nihče pa ne,kako pregurat tist umestni čas?
Prvjo-drž se,zdrži...
pa ne vejo..
Probam,ne brat tvojih izpovedi,
ker čutm bolečino,
pa mi ni dobr...
OBJEM

ANDREJA pravi ...

Točno tako, kot pravi prejšnji anonimni. Toliko tolažbe, toliko besed si deležen, Raje, pa ti v resnici lahko pomagamo???? Morada ti prav ta vmesni čas s to tolažbo vsaj malo skrajšamo. Vedno pa se človek s svojo bolečino bori sam in le čas je tisti, ki nekako zaceli rane, dobre misli, dobre želje, pozitivna energija, ki jo tvoji prijatelji namenjamo tebi in pošiljamo v kozmos, pa času pomagajo, da rane čimlepše zaceli.
Raje, prepričana sem, da je teh misli in energije sedaj OGROMNO, veliko nas je, ki smo v mislih kar naprej s teboj in tvojimi najbližjimi. Vesela bom, če se bomo imeli kdaj čas vsesti in nam boš imel prav ti veliko povedati o smislu življenja, da ne bomo sedaj, ko imamo še prav vse, izgubljali časa za nepotrebne in nesmiselne stvari. Hvaležna ti bom, tako kot sem neskončno hvaležna za vsako minuto, ki sem jo preživela z Ruth, kajti dala mi je veliko pozitivnega in lepega. Naj te spremlja dobra misel, da lažje preživiš dan.
OBJEM TUDI OD MENE

Anonimni pravi ...

Ob tem pa ostajam še vedno brez besed. Zakaj? Zakaj? Zakaj?

Anonimni pravi ...

Ni recepta, kako prebroditi ta čas. Vsak si mora sam najti svoj način. Meni osebno je najbolj pomagalo poslušanje glasbe. Mozart je pravi balzam za dušo... potem pa se vržeš na delo, misliš na druge stvari... najhuje pa je ponoči, ko čakaš na spanec...tako je pač življenje. Na koncu vedno otane nekdo sam...

Anonimni pravi ...

Tisti, ki ne občuti take bolečine ne ve. Tega ne želim nikomur.
Občutila in hodi z menoj.

Rad bi čas nazaj, rad bi čas naprej..ne gre. Nočeš in hočeš nekaj ali naj nekdo pomaga.

Ni prijetno,ko ti sicer vsak dobronamerno zaželi...vse . Vendar to pomeni, da ljudje mislijo res vse dobro. Nekateri objemi, napisano pomagajo, če sam to želiš.

Vendar je ta vmesni predolg čas, da si je potrebno postaviti cilje, veliko delati, da se prisiliš naprej.

In misliti na otroke, ne nase.

Glasba zdravi kot je nekdo pred menoj napisal.

Odgovorov na vsa vprašanja,ki se ti porajajo ne dobiš,žal .

Vendar,če ima nekdo toliko sopotnikov...želim, da ste vi gospodar svojega časa, ciljev in poti naprej takrat, ko boste sami vedeli.

Bolečina tam nekje,pol jo vzamem.


Topel objem


lahko še kaj napišem?



Objem

Anonimni pravi ...

Sama sem v obdobju pubertete doživela izgubo osebe, ki mi je pomenila vse na svetu. Znašla sem se tudi v situaciji, ko sta se kasneje dve moji najbližji osebi znašli na pragu smrti...Pravijo, da nam Bog ( Vesolje, Kozmos...)naloži samo toliko, kot smo sposobni nositi.
Ne glede na to, koliko ljudi s tabo sočustvuje, ti stoji ob strani, vsak je na svoji poti sam. Sam se bori in sooča z vsem, kar doživlja med potovanjem. Ja lažje je, če imaš podporo in ljubezen, ki pa kljub vsemu ne more odvzeti tvojega bremena. Vsak to breme doživlja in prenaša na svoj način,zato je tako težko deliti nasvete, ki bi bili univerzalni.
Prvi pomemben korak je žalovanje. Ko berem vaše bloge, se vedno razjokam. Najbrž tudi za mojega očeta, ki sem ga prehitro izgubila.
V takih trenutkih je težko zopet osmisliti življenje in pogledati naprej. Takrat je smiselno živeti vsak dan sproti, samo za danes...Zapolniti dan s stvarmi, ki smo jih dolžni početi in s stvarmi, ki potolažijo dušo. To je lahko vse mogoče.
Vi imate toliko lepih spominov, toliko čudovitih posnetkov, povezani ste, radi se imate, skupaj boste zmogli skozi kruto preizkušnjo.

bojan pravi ...

Nimam besed....Zdaj teče in boža rožce v nebesih...