nedelja, 06. januar 2013

POČASNI SONET

 
V mokri prsti sled drevesa,
ki nekoč je peti znalo,
z nebom tla povezovalo.
Zdaj je le spomin nečesa.

Kar bilo je, zdaj je zgnilo.
Kar nekoč trdno je stalo
in je sence varovalo,
se je v vetra dih previlo.

Niti pesem ni ostala;
dihalo jo je šumenje,
le kako bi jaz jo znala?

Sneg pokril je hrepeneje
težke zemlje, še bo spala.
Kdaj se prebudi življenje?
  
Lidija Brezavšček



 

7 komentarjev:

Anonimni pravi ...

g. Rajko, življenje teče dalje, bolečina bo ostala, a se z njo sčasoma navadimo živeti...mine pa nikoli :)
Ruth sem poznala še kot študentko, kratek čas sva bili celo sodelavki na BF...slava ji!

Anonimni pravi ...

Raje-zdrži-vem da je težko-objem tebi domačim in malemu borcu Diku...B

Anonimni pravi ...

V tem trenutku je verjetno le ena stvar in sicer upanje...
Upanje je čudovita stvar.
Včasih nas upogne, tudi udari a redko zlomi.
V oporo nam je, kadar nimamo ničesar več.
Vrne nam nasmešek na obraz.
Daje nam razlog, da pogumno nadaljujemo,kadar smo na tem, da bi odnehali.
Pokaže nam pot, ki jo naše oči ne vidijo.
Torej bo držalo, da upanje umre zadnje. Tudi mi upamo s tabo, da boš našel moč za naprej, da bo še veliko poti do sonca.
LP M.

Anonimni pravi ...

Boli in bolelo bo....leto in pol je odkar sem izgubila ljubljeno hči in del mene je odšel zato vas dobro razumem.
Kje?Zakaj?Kako?
Vprašanja so a odgovorov ni in ko misliš,da je že bolje se ti vse spet podre in boli...
Življenje je borba g.Raje...

Anonimni pravi ...

Anonimni pravi ...

Kdor tega ni doživel, ne ve kako je. Nikomur ne privoščim, vem pa da je minilo že 10 let in še vedno boli - samo manj, manjkrat. Ugotoviš tudi, da je treba življenje posvetiti tistim ki so ostali in na prvem mestu sebi - ampak boli pa še vedno.
Zdržite, čas bo prinesel, da bo pogled na njeno sliko prinesel veselje na obraz, in ne več solz. Veselje pa zaradi vsega kar sta imela. Čas....

Anonimni pravi ...

Kaj vse bi bil človek pripravljen storiti,da bi za hip, trenutek,minuto lahko posegel v preteklost, a tega na žalost nihče ne zmore.Kljub bolečini in izgubi je smiselno poiskati stvari, ki te nekako izpolnjujejo,vsaj malo razveselijo. Żivljenje je potrbno organizirati na novo, poiskati novo pot in smisel.Le tako bo izguba postala izkušnja (sicer tragična),a vseeno izkušnja v življenju in ne središče življenja.
In v življenju imaš kljub vsemu toliko ljudi, ki te imajo radi (in ti njih), da se že zaradi njih splača potruditi.Mi ki smo kljub anonimnosti še vedno s teboj in tvojimi bomo obljubim držali pesti.
LP M.

Anonimni pravi ...

Skozi sonce, veter in čas, sončni žarki sejejo samo za vas, velik pogumen korak.


Življenje je cvet, družina topla dlan, kjer lahko daš vse spomine
v nov dan.

Malemu spremljevalcu pošiljam prek neba, svojo dlan.

Objem prek zvezd