četrtek, 21. februar 2013

Čas pritiska

Čas s specifično težo pritiska nate kot dvoumne stare sanje.
Nenehno se giblješ, da bi ubežal temu času.
Ampak, tudi če greš do roba sveta, temu času verjetno ne boš mogel ubežati.
Pa tudi če je tako, moraš vseeno iti prav do roba sveta.
So stvari, ki jih ne moreš opraviti drugje kot na robu sveta.

"Ampak še vedno ne vem, kako sploh  živeti", rečem.
"Prisluhni vetru", reče ona. "Zmogel boš!"
Pokimam.

Haruki Murakami
Kafka na obali
(malo prirejeno -- )

13 komentarjev:

Anonimni pravi ...

Prisluhnite vetru, prepustite se času, da vas popelje po poti življenja, prihodnosti...do roba sveta?
Ni še prišel čas, da zbežite do roba sveta...
S toliko podpore, toliko ljubezni, ki vam jo pošiljamo preko bloga...

Širna Slovenija je z vami, širna Slovenija čuti z vami, joka z vami, se spominja z vami...

Veste, spoštovani gospod Raje, da ste pravzaprav zelo bogat človek?

In da, kot ste napisali - ZMOGLI BOSTE!

Miren dan vam želim.
Tanja M.

Anonimni pravi ...

Ves svet prebiva znotraj nas...ob robu obstanemo, ko ne zmoremo več...ne vidimo naprej...takrat potrebujemo počitek... stik s svojim najglobljim bistvom, kjer najdemo tolažbo in moč za nazaj...v središče vsakdanjosti...naloženo nam je samo toliko, kot smo sposobni nositi...Božislava

Unknown pravi ...

res..zelo bogat človek..
spoznali ste pravo ljubezen gospod raje..

Anonimni pravi ...

Prelistavam njene knjige in v eni izmed njih ima zadnje poglavje naslov: "Na svidenje nad zvezdami!"
v uvodu pa je napisala: "Ne stojte ob mojem grobu in ne jokajte. Nisem tukaj. Ne spim. Sem tisoč vetrov, ki bučijo, sem diamantni lesk snega, sem sončni žarek na zrelem klasju, sem jesenski dež. Ko se zbudite v jutranji tihoti, sem veseli ščebet ptic, ki krožijo v noči." Res je Ruth, hodiš z nami in povsod te bomo videvali.

Have a dream...make a plan...
go for it !!!!!

Z vso toplino in spoštovanjem, D.

Anonimni pravi ...

Dragi Raje,

poslušajte svoje SRCE ...
ZMORETE,ker ste močni in trdni
Vse dobro
Beti

Anonimni pravi ...

Raje tako lepo je hoditi po robi,a z mislimi begati čez magično črto-viseti čez,hkrati pa biti TU.
Občudujem te, na kakšen način izražaš svojo bolečino,svoj obup,žalost.Kako globoko greš v svoje misli,občutenja,hotenja.
Pri tem ne misliš nase,na svojo fizično pojavo.Telesa NI,je samo um ki stopica po robu prepada.
Pazi nase in imej se rad,Kar nekaj nas je,ki ti to želimo.A želeti si moraš SAM-močno
Čao
Miri

Anonimni pravi ...

Kaj je torej resničnost?
Večina ljudi današnjega časa bi odgovorila, da je resničnost tisto, kar vsebuje kontinuiteto. Sanje so torej neresnične, ker tega ne vsebujejo. Sanje človeka, ki spi, se med seboj razlikujejo. Ko pa se človek zbudi, se vrne v isto resničnost. Ampak niti subtilna (sanje) niti groba materialna realnost (t.i. "realnost") nista resnični, saj nobena ne vsebuje kontinuitete. Prav tako kot sanje, se tudi materialno življenje hitro konča. Večna duša se kot delček Boga nahaja iznad teh dveh realnosti. Z izvajanjem duhovnega življenja je mogoče prebuditi duhovni nivo realnosti.

Imela sem zelo podoben izbor knjig, kot ti, knjiga "Življenje izvira iz Življenja" pa mi je informacije povezala v smiselno celoto in odprla vrata v neskončen svet znanja. In to ne onega meglenega, ki poje uspavanke, ampak tistega, ki iskrenega bojevnika zdrami, da nadaljuje bitko.

LP Maja

Anonimni pravi ...

Nad našim poslansvom tukaj bdi usoda,ki nam deli srečo in nesrečo kateri ne moremo ubežati,čeprav bi včasih hoteli.Obrne nam svet na glavo. Vse dobro Jelka

Anonimni pravi ...

Na robu se človek vedno (skoraj vedno) odloči, da se bo vrnil... nazaj, k svojim ljubim, ki so ostali, ki nas še čakajo. Odloči se vrniti k sebi.
Ruth ne želi vašega trpljenja, ne solz ... ona je povsod, s svojimi iskrivimi očmi in nasmehom. Želi vam vse najlepše in pošilja vam moč.
Takrat, ko sem stopala čez polja do Brezij po slovo, je zaplavala nad menoj kot rožnat oblak. Nekaj dolgih trenutkov je bila tik nad menoj, brez besed, le pogledali sva se. Nisem se ustrašila. Vedela sem, da še ni odšla ... in naslednji dan, ko me je še vedno močno bolelo zaradi njene nesreče, sem hojo zamenjala za tek ... in tekla sem zdržema deset kilometrov, v planisnkih čevljih, čeprav nisem tekla že 15 let ali več.........tisto nedeljo sva skupaj tekli.
V nekem trenutku lahko svoje nenadomestljive spustimo ... in takrat se v nas ugnezdi nov občutek ljubezni, povezanosti, lepote. Ko bo pravi čas, se bo to zgodilo tudi vam. Nič manj ne boste ljubili, le bolelo ne bo...
"Poslušaj veter", je govorila Sara.

Anonimni pravi ...

Dober večer! Bolezen me je priklenila za nekaj trenutkov-dni na počitek. Odmislila skoraj vse. Se za silo dvignila, ker moji fantje brez mene niso to, kar so.
V mislih bila tudi z vami.

Ne bom uspela in zmogla teči poti za Ruth, bom in jo tečem vsak dan. Za svojo družino, tiste,ki jih imam neskončno rada in vas z vašo družino.

Rob sonca, ki ga vidimo in bo pomlad, mi daje pogum. In rob,kaj je to? tega ne poznam, poznam pa ljudi,ki so dragoceni na blizu in daleč. Tecite jutri, čeprav bo težko, tecite in naj vas veter s ponosom ponese med vaše otroke. Še vedno največji dar, kajne?

Z največjim toplim objem, za vas:)T.

Obljubim, objemi na daljavo topijo sneg ib bo sonce:)

Anonimni pravi ...

Če bi lahko menjala bi v tisti belini ostala jaz,srečni ljudje bi ostali tam kjer je sreča,bolečina traja in nikoli ne bo odšla,bo večna spremljevalka do tistega trenutka do tistega sveta,kjer ničesar več ne boli,ko lahko zaspiš in sanjaš,do takrat je mogoče še daleč,ker sem umorila najdražje na tem svetu,del sebe,biti brez preteklosti in brez prihodnosti,brez vsega

Anonimni pravi ...

Jaz pa vam bom odgovorila, imate svojo preteklost, sedanjost in sonce. Pogum!Bolečina,pa je del življenja,nasmeh tudi

Tecite , bi rekla Ruth

Objem T.

Anonimni pravi ...

Ne bom smetila po tujem blogu,ker ni prav,to kar se je zgodilo meni že dolgo nazajse vam dobrim ljudem ne bo,poguma sem imela in ga imam več kot vi,samo včasih tako boli da si tega ne morete predstavljati in tega ne boste nikoli čutili,zaradi tega ta dva zapisa.