ponedeljek, 4. marec 2013

NEVER, BUT NEVER, GIVE UP!

Dan nato,
zatem,
ko se čustva umirijo (pri meni pač ne),
ko se solze posušijo,
je ostal zvezdni prah,
nabit z nasmehi, s pozitivno energijo.

Ki ste Vi,
701 Vas, in več,
ki ste z vsakim korakom,
vdihom in izdihom utripajočih src,
za trenutek, za pikico,
pozibali v nepozabo mojo - vašo  - našo,
Ruth!
Vedno in povsod nasmejano.
Tudi po šestih, dvaiinštiridestih, dvestotriinpedesetih... kilometrih,
tudi po nesprespanih nočeh,
tudi...

Bila je cvet!
Ostala je cvet.
Edini,
ki nikoli ne bo uvenel!

In Vi,
in jaz, Pia, Mihi, Jan..
smo voda,
smo hranila,
smo svetloba.
ZANJO!
ZAME!
ZA VSE NAS!

Teh mrzlih zimskih dni.
Prihaja pomlad.

Iz ranjenega,
a kako čutečega srca,
HVALA VAM!

8 komentarjev:

Anonimni pravi ...

701= 7+1= 8. Znak za neskončnost! Naključje?
Vse dobro še naprej!!!

Anonimni pravi ...

Tudi vi ne obupajte, nikoli, gospod Raje.
Dokler čutite, živite!
Z vami smo...še vedno...
To so bili dnevi...dnevi polni Ruth...
Povsod je bila..v nas, v vas, v vsaki kapljici znoja, prav povsod je bila, res.
V čast mi je bilo in želela bi, tako kot mnogi, da ta tek postane tradicija.
Ne predajte se!

Tanja M.

Anonimni pravi ...

/.../

Dnevi sreče bežne, tihe,
kot nasmeh.
Svet vsakdanji se potaplja
v molk megle.

Vedno znova
tisoč majhnih nežnosti
in poljubi
so obljube večnosti.

Vrača se pomlad,
a življenje ne,
in spomini z njo kot jata ptic
znova zažive.

/.../

M pravi ...

Raje, ogromno nas je, ki jo ves čas nosimo s seboj. Na vsakem dnevnem teku, na vsakem hribu je v mislih z nami. Praktično ni dneva, ko ne bi bila prisotna.
Ženska, kot je bila ona, ne bo nikoli pozabljena in tudi sama sodim v skupino tistih, ki nas je prav ona naučila vztrajati takrat, ko bi najraje odpovedal, vrgel puško v koruzo. Naučila me je, da zmorem vse, kar si želim, predvsem pa, da zadovoljna švicarija ni rezervirana samo za dvajsetletnike.

Vztrajajte in zmagajte zanjo tudi vi štirje. Vsi, ki smo jo kadarkoli spoznali, bomo z veseljem ohranjali spomin nanjo.

Andreja Š. L. pravi ...

Raje, bi bilo mogoče še kakšno podobno ali drugačno srečanje v spomin na Njo, ki se teka nismo mogli udeležiti? Verjamem, da takoj ne bi bilo izvedljivo, toda kdaj kasneje, spomladi...

Sicer pa vsi zorimo, zorimo, srce pa boli, boli..
Raje, pogumno naprej, kot bi Ona to želela, za Pio, Miha, Jana,vse tvoje drage in še majčkeno za nas. Objem.

Anonimni pravi ...

Dragi Raje!

Tek je za Vami, za nami, ki smo v mislih tekali okrog jezera in vsakodnevno z mislimi pri Ruth,pri Vas in vaših sončkih. Tople, vzpodbudne besede, lepe misli...s katerimi vsi upamo, da Vam s tem vsaj malo olajšamo veliko izgubo in tragedijo, ki Vas je doletela.
Del žalosti bi Vam vzeli z ramen, če bi se dalo, tako pa ostajamo zvesti bralci Vaših blogov in blogov vajinih otrok, ki nam vsakodnevno prinašajo v naše domove toplino, ljubezen, medsebojno razumevanje in povezanost, ki jo močno čutimo pri Vas in Vaših otrocih.
Skupaj zmorete vse, le čas je potreben, da ne bo tako grdo bolelo.
Lahko noč vsem.

Anonimni pravi ...

Dragi Raje
V uteho in ponos nam je bilo udeležiti se pohoda v Njen spomin , z mislijo na Vas , ki tako nežno , čustveno , toplo , pa tudi hudo boleče podoživljate vso težo odhoda - nekam, kjer je prav gotovo spet polna vzpodbude,novim izzivom naproti- kot bi nam te dni hotela reči - naj uživamo v vsakem trenutku , se pogrejemo ob toploti skoraj pomladnega dne , se ustavimo ob vzniklem telohu, se radostimo ob drobnih pogovorih - vsi, prav vsi ki smo Zanjo tekli , hodili , pa še mnogo tistih , ki niso mogli - bomo , dragi Raje v vseh letnih časih imeli Njo v sebi , saj je pustila v nas tak pečat, da se ga ne da nikoli izbrisati.
Držite se in črpajte moč v pikici, fantih , domačih okoli Vas ,...pa tudi v zavedanju da ste strašno "bogat" človek , ki je bil lahko dolgo del Nje -največji in najpomembnejši del, poleg treh srčkov
Topel objem vsem Vam




Velik in topel objem

Unknown pravi ...

Dragi Raje,

ponosna sem, da sem lahko tekla na Njenem teku. Prav zadnji krog je bil samo Zanjo, takrat sem si rekla: Dajmo zdaj, ta bo za Ruth, če je ona lahko, lahko tudi jaz. In je šlo.... In kljub snegu so bile tam tudi rožice - mali teloh, ki je sramežljivo gledal izpod snega in nekaj drobnih trobentic. Tam je bila z nami tudi Ona. Zagotovo.
Držite se, Raje! Vi in vajini otroci!
A.