sobota, 30. november 2013

Drevo


 
Sem le drevo,
razmrščeno nalomljeno,
sem le oko,
odprto podnevi in ponoči,
sem le življenje.
Stojim na svojem mestu
in segam v nebo.
Sem le drevo.

sreda, 27. november 2013

OSTAJA OBSTAJA

 
Ostaja  sprehod po spominih,
obstaja  sprehod po novi poteh,
ostaja preteklost,
obstaja prihodnost

četrtek, 07. november 2013

Kmečka peč

Sem čez petdeset let stara, temu podobna, kmečka peč. Zbledele podobe plesalcev, ki krasijo, če lahko tako rečem, spodnjo polovico moje podobe od zunaj, se še vedno trudijo plesat ritme iz preteklosti. Komajkdaj slišni zvoki dandanašnji delujejo tuje. Tako pač je. Podob plesalcev ne morem zamenjati. Če bi, to ne bi bila več jaz. Ne bi bila ista. Niti enaka.

V večerih, samotnih večerih, o tem kasneje, ko me včasih napade koprnenje, skušam vrtečim se parom previdno vsiliti v njihovo togo gibanje nove, drugačne, današnjim dnem primernejše, koreografije. Skušam jim dopovedati da s telesi, s plesom rok, nog, glave, prsti, lasmi, z vsem, zajamejo svoj notranji duh in ga svobodno spustijo v vesolje. Ker vesolje je, ne ta ne več kmečka soba, ki sprejema. Leta mirovanja, zakrneli sklepi, nostalgija..., enostavno ne gre. Ne obupaj, si govorim in sanjam.
Sanjam o dneh, nočeh, ko so se po vroči meni valjali ljudje. Predvsem otroci. S svojimi nežnimi, puhastimi dotiki so nehote brisali prah, loščili lak, me žgečkali, poudarjali moj namen. Vračala sem jim s toploto. Moja notranjost jim je grela prezeble ročice. Na rdečih ličkih, v nasmehih in razigranih očeh sem brala hvaležnost. Včasih, sem ter tja, sta se name ulegla gospodarja. Gola, objeta. Njima, kot da moja vročina ni bila dovolj. Zaskrbljena za lastno trdnost sem miže lovila vibracije. Spet srečana, da osrečujem. Ja, tako je bilo. Nekoč.

Sanjam o jutri, o nekoč. Bodo nove zime še kdaj prinesle vsaj približke preteklosti. Bodo črno bele slike spominov spet zaživele? Lani, že v zgodnji jeseni, se je upanje raztegnilo v realnost. Bilo je skoraj tako kot nekoč. Od razburjenja sem popokala. Stare fuge so popustile dimu. Z vsemi silami sreče sem komaj zdržala, da me ni razneslo.
Ko se je nekega dne, mislim da nekje tik pred novim letom, v rumeno pobeljeno izbo naselila žalost. Žalost zavita v obup. Mokra in tuleča. Nisem razumela, še sedaj ne razumem. Samo začutila sem, da so dnevi sreče mimo. Ostala sem mrzla. Hladna. Nepomembna. Brez bistva. Zaprašena. Žalostna zase, žalostna za vsak trenutek, ki sem ga nemočna opazovala. Imelo me je podreti se.
Spet prihaja zima, vidim in čutim. Zopet, previdno kot le kaj, upam, in tako kaže, da se moja notranjost nikoli več ne bo ohladila. Kako paše prasketanje suhih drv, kako prestižno se počutim ko vidim da gospodar za kratek čas pogreje telo na meni, ko oprano perilo raztegne po vsaki moji ravnini. In včeraj sva skupaj pekla krompir z zelenjavo. Kako lepo dišim.
Ne upam si pomisliti, pa vseeno,  spet BOM dišala po kruhu!