Črnobeli plameni v zatišju viharjev,
motni, na višku,
spominjajo dar.
Umiti v jutranjih barvah spominov,
ujeti v popoldanskih krčih hotenj,
pokriti v večernih trzljajih stremljenj...
šopirijo se,
klatijo prek povešenih ramen,
soočajo,
brzdajo,
hrulijo,
opominjajo,
bilo ni zaman!
Na tebi,
ki Ti si
JE,
da
objameš sedanjost.
Da sebi v neskončnost zarišeš namen!
Ni komentarjev:
Objavite komentar