sreda, 09. april 2014

Izhod

Nalagam trenutke. Zaporedno, nevezano. Od zgoraj navzdol. Gradim prehod. V izogib trhlim tramovom se držim sredine, vsj približno, čeprav vem, da je sila bremena tu največja. Včasih so pritiski tako močni, da mi hemeroidi pokajo ne da bi sral. In serjem vedno manj. Zasral sem že preveč, zato sem previdnejši. Kolikor sem previdnejši sploh lahko. Vse je odvisno od koeficintov sedanjosti in neuspešno uporabljenih formul preteklosti. Majhne napakice se na koncu pokažejo za velike. V bistvu so bile velike že ob nastanku. Sedaj so že ogromne. Postajam previdnejši.
Nalagam trenutke. Vzporedno, vezano. Od spodaj navzgor. Gradim izhod. Držim se svetlobe. Z zobmi, s polomljenimi nohti. Z mislimi prebujam dejanja. Hranim se s preostanki starih in z novimi ljubeznimi. Ohranjam ravnotežje in izkoriščam moč. Nisem natančen, ker ne vidim navzdol. Polagam jih, trenutke seveda, kot mi veleva srce. Nič več me ne skrbi kako bo vse skupaj zgledalo od daleč. Od zunaj. Skrbim samo za območje, kjer se nahajam. Za stabilnost in za povezanost. Študiram arhitekturo lastnega sebe. Prišel sem do spoznanja, da je moja literatura v nasprotju s priznanimi normami. A je uporabna. Zame. Za moj prehod do izhoda.

Ni komentarjev: