četrtek, 22. december 2016

STOJIM

STOJIM NA OMARI, 
STARI IN TRDNI,
ODPIRAM PREDALE,
BREZ KLJUČEV, MOČI.

NE BOJIM SE VIŠINE,
 ŠTEVILA ODPIRANJ,
BOJIM SE POGLEDA,
SPOZNANJA,
DA NOTRI TE NI!

ponedeljek, 28. november 2016

NISEM JAZ

Imam čevlje, nimam nogavic.
Imam idejo, nimam rešitve.
Imam smisel, nimam smotra.
Imam bistvo, nimam dejstva.
Imam čopič, nimam plantna.
Imam srce, nimam glave.
Imam holesterol, nimam  previsokega.
Imam avto, nimam kombija.
Imam zgodovino, nimam prihodnosti.
Imam prihodnost, nimam zgodovine.
Imam hišo, nimam bivanja.
Imam bivanje, nimam prostora.
Imam prostor, nimam svobode.
Imam svobodo, nimam denarja.
Imam denar, nimam sreče.
Imam ženo, nimam ljubezni.
Imam otroke, nimam ljubezni.
Imam ljubezen, nimam...
sori, ... napaka... napačen blog...

četrtek, 24. november 2016

ponedeljek, 07. november 2016

Namreč

Klimatsko gledano sedim v pozni jeseni.
Sneži namreč.

Življenjsko gledano objemam novo pomlad.
Cveti namreč.

Filozofsko gledano spajam sedanjost s prihodnostjo.
Vezivo je preteklost.

Klišejsko gledano sem še vedno isti Jaz. Isto ime in spol namreč.
Las imam vse manj namreč.

Biodimačno gledano sem nekje na meji. Zelo dinamičen in " bio što bio".
Što bih ja  bez mene namreč.

Športno gledano se prestopam naprej s pulzom pod laktatno mejo.
Vzdržljivec namreč.

Moško gledano nimam problemov s prostato in erekcijo.
Nič o teži namreč.

Versko gledano sem še vedno ateist, vendar močno verjamem vase.
Torej nisem ateist. Namreč.

Splošno gledano sem na splošno zelo srečen in zadovoljen.
Namreč.



sreda, 19. oktober 2016

Pesem dr. Kilgora: Nikoli ne podcenjuj jeseni

Postane šale so se zavlekle v infidibulum jesenske sivine.
Prebijajo ozmotski pritisk enoumnih celic, s svedri, nabrušenimi na vizije ( zelo trden material),
s kremplji navznot.
Kjer je NIČ.

S temperaturo blagega privdiha nevednosti krešejo iskre,
da bi zakurile ognje,
obrambo bodočih zim,
oddajale toploto.
V vesolje.

Področja vojn zamenjajo s plišastimi vzdevki anorganskih spermijev,
sposobnih prilagajanj v tem načrtovano  idiotsekm svetu,  s sejanjem semen žit,
ki obrodijo dvakrat letno.

                                          Enkrat seme, drugič pamet...  

itd...
itd...


je dejal Kilgore Trouth,
nesojeni nobelovec iz leta 1979.



Jaz pravim,
živela jesen,
živelo življenje!

ponedeljek, 26. september 2016

MEDNARODNA RAZSTAVA BONSAJEV - MEDVODE

Drevesa, ki sem jih razstavljal:

CHMAMECYPARIS OBTUSA: nagrada za najboljši bonsaj po izbiri obiskovalcev





PINUS PARVIFLORA - ZUICHU


JUNIPERUS CHINENSIS


CHAMAECYPARIS PISIFERA
 

In še zmagovalno drevo po izbiri komisije: PINUS NIGRA, oblikoval in lastnik Nik Rozman

torek, 13. september 2016

Uvid

Malo zatem, tik pred zdajci,
v bistvu prav sedaj,
sem razširil obzorje in
uvidel.

Moje roke imajo pet prstov.
Premikam jih s svojo voljo
in podzavestno.

Odvisno kaj delam.

Oziroma sploh ne delam nič. (kar je zelo redko)

Razmišljam o sedanjosti in o prihodnosti.
Preteklost sem že doživel.

Rad imam krompir.
In ajvar.
Ljubim življenje, Bobo, otroke in prijatelje.
Ni jih veliko.

Ne hodim po brezpotjih.
Ker sem našel pot.

No, tolk o tem...

četrtek, 04. avgust 2016

JAZ

Pa taka faca si bil..
Aljaska, pa noji , Ruth,  pa vrtnarija, Pa sploh...

...mi  je dejal mimoidoči.

Zavit v svoj svet. S kančkom fokusa v mojo preteklost je neveden kljuboval, vsaj mislil je tako, mojim vetrovom s severa.

Sedaj z juga.

Ker me kao pozna. Ker je bral, sva se ob pivu pogovarjala, je gledal net ...in zato ve.
Ker vidi moj spremenjeni, odebeljeni okvir.
Ker je razočaran,
da Jaz,
meni edini Jaz,
na pogled nisem več, po njegovem,
JAZ.

Ponudil sem mu očala, nekje sem celo zbrskal lupo,
rahlo razgrnil vse manj las na osiveli lobanji
in ga prosil če pogleda,
če lahko vidi
VZROK.

Dejal je, da sem res drugačen.

Eto, tako gre to.
V očeh nekoga,
ki ne ve,
da sem JAZ
eden in edini.

V vsakem pogledu.
Tudi njegovem.

Danes grem k frizerju!

ponedeljek, 25. julij 2016

Spet Egon

Z Egonom, mala baraba se v 3D obliki pokaže le občasno, sva imela tihi pogovor....
pravzaprav je bila tišina hrupna.
Na koncu sva se sporazumela.
Vrne se, če mu lahko verjamem, v bližnji prihodnosti.
Če ne bom shujšal, mi bo navil ušesa in, kar je skrb vzhajajoče, se nikoli več, ama res nikoli, ne bo vrnil.
Res ga imam rad.
Je del mene.
Nekoč sem mu rekel:
"Nikoli, nikoli, te ne bom razočaral"
Danes razmišljam o besedah.
Razmišljam o sebi,
ki sem izrekel besede.

slike sledijo jutri.

p.s.: včeraj je bilo jutri, in danes je jutri in jutri bo jutri....

in danes je danes:









četrtek, 21. julij 2016

Omet

Iz razgubanega pročelja kaotične zavesti, počasi, enakomerno odpada omet. 
Po  petdestih letih ga je načelo. Poznajo se udarci časa. Odznotraj in odzunaj. 

Porušena struktura materila, predvsem najpomembnejše komponente - veziva, ni več elastična. Izgublja se moč oprijema. Ponekod krhka, vse bolj razpokana, nekoč tako gladka in sijoča ravna ploskev, na kateri so se po obdobjih dozorevanja menjavale slike, nasmejane, zafrustrirane, sijoče, optimistične, vprašujoče, izrazne ( to vedno ), črno bele, športne..., tako različne, pa vedno moje, vedno postavljene v isti okvir, ni več gladka ploskev. Sem ter tja se mi zazdi, da je še vedno sijoča.

Včasih, včasih so dnevi, ko ne odpade niti koščka celote. Imam občutek, da je krhkost le navidezna. 
Potem drugič, lahko že naslednji trenutek, črtice postaenjo zevajoče globeli. 

Drgetajoč buljim vase ali pa me prime, da bi s staro zaprašeno kelo zamešal iz izkušenj, spoznanj, intuicije in skrbno izbranih zrn odločitev sestavljeno malto. Jo natančno vlil v luknje, reže in vsakršno špranjico. Kot me prime, me tudi mine. Ker nima smisla. 

Prekrivanje je prikrivanje
Je pesek v oči.

Zavedam se časa. 
Časa ki dela in potem taisti, celi rane. Stara nevidna enakomerna jeba. Na vseh fasadah. Ne samo na moji. Zato se ne obremenjujem z navideznim stanjem razpadanja, z izgledom. 

Uživam v  unikatnosti. V vedenju, da samo jaz, jaz in nihče drug, vem kdaj, kako in zakaj       ( predvsem zakaj ) je katera poka, poč, luknja, vdolbina ali samo drobna praska nastala. 

Z namenom.

...sem zapisal pred štirimi leti.
in še vedno stojim, flikam, ljubim! 

torek, 05. julij 2016

Dandanes

S sabljo,
na srcu kovano,
nad ščinkovcev krošnjah,
nad potuhnjeno rodnost  neplodnega pogana,
nad Njega
ki ga ni,
nad opaž prihodnosti,
obok prihodnjih dni.

S pepelom v oči,
bolan od alergije,
z zaseko polno maščob,
s svastiko čez oči,
hrkajoč v burji nevsakdanjega vskadana,
gledam dnevnik v slušalke namišljenih zgodb,
peljem srečo na vozu prevoda lastnega sebe,
kot seno,
balirano v MI,
verjamem,
a ne vem,
da nismo prodani!


A,
en sam podlež,
zvit v kačo
piči, sika,
če je treba
tudi nogo domačo,
Sreča!
Ne vidi,
v kruh zapečeno naroda kračo.

Boemske puščice v srce,
v slike,
bonsaje,
vsakdan,
Ljuba moja,
rad te imam!

In boli me patak za nizkotne, bežeče pojave.

Jebemti da res!

ponedeljek, 04. julij 2016

AMZS, DARS, POLICIJA - prošnja

Guliver, galjoti,
srebrnina, zlatnina,
črn audi,
avtoceta,
umik,
180 na poti.

Hočem  DOMOV!

Živ.

Brez žmigavca v nebo.

p.s:  Prosim nadrejene da pregledajo vse črne audije. 

Po nekajmesečnem opazovanju sem zaznal, da jim ne delajo smerokazi,
da imajo pokvarjene sklopke in motorje, vozijo namreč konstantno 160 km/h in več,

vozijo samo po levem prehitevalnem pasu,


in utripajo jim dolge luči

Kar se tiče izpuhov v primerjavi z VW me ne zanima.

Hvala za odgovor.

Rajko








četrtek, 12. maj 2016

sreda, 11. maj 2016

Lolek in Lola


Ljubezen, stara 23 let.
In ko mene več ne bo (sicer bom še vseeno),
bo Lola neznance presenečala z izrazitim
Dober dan!
Ona misli resno.

Jaz nikoli.

In to ne pomeni da sem neresen!

sreda, 04. maj 2016

Nič...in vse

Nič ni iluzija, vse je res.
Prej ali slej.
Oziroma nekoč ali potem.

Nič ni rumeno.
Sploh če je belo ali rjavo.
Lahko je tudi črno.

Nič ni pomembno.
Vse je nepomembno.
Razen tistega, kar je zelo pomembno.

Nič je nič.
Vse je vse.

Vmes, tako, malo po ovinkih,
vijuga  življenje.

Rdeče?
Iluzorno?
Prehitro?



In sanje so dovoljene!

sreda, 20. april 2016

Če...

Kalibrirane poteze vsakega momenta ojačajo posluh Egona,

če ležiš na kvači in na pol spremljaš dogodke minulih trenutkov na TV, obglavljenih z redaktorji ( ali kdorkoli so že),
če hodiš po mahu, ki je vsaj desetletje bil boj med vlago in soncem,
če namesto zaseke na polnozrnat kruh namažeš ajvar,
če se vsedeš v senco, zamižiš in vidiš sonce,
če prdneš, ne da bi te bilo sram (Mercator),
če rečeš prijatelju: ej stari, rad te imam,
če zamižiš, vidiš svoje otroke, in ti preteče solza sreče,
če sanjaš o preteklosti,
če stopi skozi vrata in ji rečeš - LJUBIM TE!,
če sanjaš o prihodnosti,
če čutiš - da si sem Jaz, še vedno svoj Egon!

p.s.: moč čustev je obratno sorazmerna od zgoraj navzdol

in še bi lahko dihal...

sreda, 09. marec 2016

Šekspir

Ni me sram. Nisem pa zadovoljen.
Pravzaprav sem nejevoljen.

Zredil sem se.
Osem kil od povprečja zadnjih desetih let.

A zakva?

Nekaj izgovorov bi našel, pa ne gre tako.

Na primer:
- preveč jem
- ne gibam, muvam toliko kot sem, ko sem treniral za Aljasko (niti približno)
- vsak čas bom 54 (let)
- hrana ni več, kar je bila
- ...

Pritiska imam za izvažat, holesterol je na meji,
glava pa počiva v miru.

Mislim da je v tem problem.

Vse mi dol visi,
razen kadar stoji.

Brigajo me politika, begunci, včerajšnji sneg...

Ne tečem.

Plazim se po obronkih svoje sedanjosti,
z dioptrijo na +2 gledam  vse strani
in iščem bodalo,
ki bo prebilo trenutni balon Nejaza.
Budalo,
mislim...

Ali Sem?
Ali Nisem?

To je vprašanje.
Shakespeare ni imel pojma.


torek, 01. marec 2016

Aljaska...

Včeraj ponoči je moj um v meni prebudil veter s severa.

Zaseden v sedaj,
ob dveh ponoči,
malo zatem ko so nekateri, eni znani, večina neznanih,
pritisnili na pedala, oprti na palice,
koordinatno v McGrath, podaljšano v Nome,
zarili psihofizične sposobnosti v Zimo,
mi je od leta 2003 do 2012 piš severa sedemkrat trgal notranjost,
sledil sledem kreacije osebne preteklosti zaznamovane z divjino, snegom, neskončnostjo in bistvom.

1800 kilometrov od Knika do Nomea,
počez čez divjino Aljaske,
IDITAROD TRAIL INVITATIONAL

Sedem vlečnih konjev ene osebnosti,
sedem poizkusov,
sedem zgodb...

Nobena dokončana.

V pršenju dežja zunaj, se preobražam v zahod,
ki je prav tako deževen,
se tresem v preobilici dobrega
in miniaturno trpim.

Da nisem.
Da sem!

Sedem palčkov.
Nihče mi jih ne more vzeti.

Sedem orgazmov moje Biti.

Eni pridejo prej, drugi kasneje... a so prišli.
Vedno prezgodaj.
A prišli so.
V objemu tistega, kar sem poleg svojih - LJUBIL.

Danes?
Povišan pritisk in nedokončane sanje.
Ljubezni so druge.
NIČ SLABŠE.
LE ČISTO DRUGAČNE!

Ti obračaš, 
življenje obrne!

Srečen sem!
Tudi brez tebe,
Aljaska!

sreda, 24. februar 2016

Med naravo in razapadanjem; vse se spreminja

Nekje višje,
nekje daleč nazaj,
sneg tepta preteklost.

Tu, kjer je naš dom,
čisto blizu,
pomlad ruje in kriči.


 


 Živeti... čakajoč metulja!


Od blizu je vse drugače. Narava se sooča z okolico, času primerno.
 Bil je Hotel Podvin....
 ...in je naša vas, Mošnje.

Doma kmečka peč, nedaleč stran, klima na boleči podobi.


 Biba se ne zmeni ne za lepote narave, ne za razpadajoče objekte, ne za... samo za ljubezen. Če pa je zraven še palica, kaj češ lepšega.

petek, 19. februar 2016

oh, OH

Jebemti pettdeseta...in čez.
Leta in Alajska so pobrala energijo, svoje naredila Ruth...telo je postalo togo.
Bobo drži glavo nad gladino in me sprehaja v valovje duha.
Telo pa rabi energijo, moč, eksplozijo. OH (ogljikovi hidrati), cukr, krompir, špeh ( ne okol vampa) in
spet trening, spet moč.
Z omejitvami na leta ( čeprav so ta samo v moji glavi - za zdaj).
 Z resonanco na ZDRAVO - BIO.

Nič (ali čimmanj) zaske, krompirja v oblicah, sladko (kjepa), alkohol ...uf ne, lauf, kolo,. hribi...

Pa muha hudomušnica najde kompromis,
eno (ima jih više) organsko zadevo z okusom po sadju...

Pomirjen pred sabo, a predvsem z res dobrim okusom na jeziku, zapojem...

Ti si moja čokolada....da si malo manje mlada..
jazt bi te pojeo ( pojedel op.p)...

Pa zagizem....
Kaj mi bodo banane, če je čokolada tle...

p.s.:
samo da me ... ne sliši, vidi...
kdo že?

Moj notranji Jaz,
moj Egon.

Še pomnite tovariši?






torek, 16. februar 2016

Ta kurba: ČAS

Čas se je zajedel v moje telo. Neslišno, brez znakov.
Pohajkuje po križu, trebuhu, ramah, nogah... le v vesolje možgan mu ni uspelo ( še ) zaiti.
Ko bo, se bosta ponovno združili dve črni luknji.
Znanstveniki pa bodo navdušeni nad gravitacijskem valovanjem.

petek, 12. februar 2016

Nenamišljene podobe

Skoraj pomladansko sonce je iz skoraj zimskega spanja prebudilo skoraj žive podobe




Zmaj




Medvejka


Žnjohar


Ogenj


Kača in kačica



Kača s pasjeglavcem





Veliko živali pa še spi. Prebudilo  jih bo skregano poletje. In kvantana jesen.