sreda, 9. marec 2016

Šekspir

Ni me sram. Nisem pa zadovoljen.
Pravzaprav sem nejevoljen.

Zredil sem se.
Osem kil od povprečja zadnjih desetih let.

A zakva?

Nekaj izgovorov bi našel, pa ne gre tako.

Na primer:
- preveč jem
- ne gibam, muvam toliko kot sem, ko sem treniral za Aljasko (niti približno)
- vsak čas bom 54 (let)
- hrana ni več, kar je bila
- ...

Pritiska imam za izvažat, holesterol je na meji,
glava pa počiva v miru.

Mislim da je v tem problem.

Vse mi dol visi,
razen kadar stoji.

Brigajo me politika, begunci, včerajšnji sneg...

Ne tečem.

Plazim se po obronkih svoje sedanjosti,
z dioptrijo na +2 gledam  vse strani
in iščem bodalo,
ki bo prebilo trenutni balon Nejaza.
Budalo,
mislim...

Ali Sem?
Ali Nisem?

To je vprašanje.
Shakespeare ni imel pojma.


torek, 1. marec 2016

Aljaska...

Včeraj ponoči je moj um v meni prebudil veter s severa.

Zaseden v sedaj,
ob dveh ponoči,
malo zatem ko so nekateri, eni znani, večina neznanih,
pritisnili na pedala, oprti na palice,
koordinatno v McGrath, podaljšano v Nome,
zarili psihofizične sposobnosti v Zimo,
mi je od leta 2003 do 2012 piš severa sedemkrat trgal notranjost,
sledil sledem kreacije osebne preteklosti zaznamovane z divjino, snegom, neskončnostjo in bistvom.

1800 kilometrov od Knika do Nomea,
počez čez divjino Aljaske,
IDITAROD TRAIL INVITATIONAL

Sedem vlečnih konjev ene osebnosti,
sedem poizkusov,
sedem zgodb...

Nobena dokončana.

V pršenju dežja zunaj, se preobražam v zahod,
ki je prav tako deževen,
se tresem v preobilici dobrega
in miniaturno trpim.

Da nisem.
Da sem!

Sedem palčkov.
Nihče mi jih ne more vzeti.

Sedem orgazmov moje Biti.

Eni pridejo prej, drugi kasneje... a so prišli.
Vedno prezgodaj.
A prišli so.
V objemu tistega, kar sem poleg svojih - LJUBIL.

Danes?
Povišan pritisk in nedokončane sanje.
Ljubezni so druge.
NIČ SLABŠE.
LE ČISTO DRUGAČNE!

Ti obračaš, 
življenje obrne!

Srečen sem!
Tudi brez tebe,
Aljaska!