torek, 01. marec 2016

Aljaska...

Včeraj ponoči je moj um v meni prebudil veter s severa.

Zaseden v sedaj,
ob dveh ponoči,
malo zatem ko so nekateri, eni znani, večina neznanih,
pritisnili na pedala, oprti na palice,
koordinatno v McGrath, podaljšano v Nome,
zarili psihofizične sposobnosti v Zimo,
mi je od leta 2003 do 2012 piš severa sedemkrat trgal notranjost,
sledil sledem kreacije osebne preteklosti zaznamovane z divjino, snegom, neskončnostjo in bistvom.

1800 kilometrov od Knika do Nomea,
počez čez divjino Aljaske,
IDITAROD TRAIL INVITATIONAL

Sedem vlečnih konjev ene osebnosti,
sedem poizkusov,
sedem zgodb...

Nobena dokončana.

V pršenju dežja zunaj, se preobražam v zahod,
ki je prav tako deževen,
se tresem v preobilici dobrega
in miniaturno trpim.

Da nisem.
Da sem!

Sedem palčkov.
Nihče mi jih ne more vzeti.

Sedem orgazmov moje Biti.

Eni pridejo prej, drugi kasneje... a so prišli.
Vedno prezgodaj.
A prišli so.
V objemu tistega, kar sem poleg svojih - LJUBIL.

Danes?
Povišan pritisk in nedokončane sanje.
Ljubezni so druge.
NIČ SLABŠE.
LE ČISTO DRUGAČNE!

Ti obračaš, 
življenje obrne!

Srečen sem!
Tudi brez tebe,
Aljaska!

Ni komentarjev: