torek, 05. julij 2016

Dandanes

S sabljo,
na srcu kovano,
nad ščinkovcev krošnjah,
nad potuhnjeno rodnost  neplodnega pogana,
nad Njega
ki ga ni,
nad opaž prihodnosti,
obok prihodnjih dni.

S pepelom v oči,
bolan od alergije,
z zaseko polno maščob,
s svastiko čez oči,
hrkajoč v burji nevsakdanjega vskadana,
gledam dnevnik v slušalke namišljenih zgodb,
peljem srečo na vozu prevoda lastnega sebe,
kot seno,
balirano v MI,
verjamem,
a ne vem,
da nismo prodani!


A,
en sam podlež,
zvit v kačo
piči, sika,
če je treba
tudi nogo domačo,
Sreča!
Ne vidi,
v kruh zapečeno naroda kračo.

Boemske puščice v srce,
v slike,
bonsaje,
vsakdan,
Ljuba moja,
rad te imam!

In boli me patak za nizkotne, bežeče pojave.

Jebemti da res!

Ni komentarjev: