ponedeljek, 28. avgust 2017

Sanje

Naj bi brzdal svoje sanje.

Neraziskano področje, kjer nisem Jaz, kamor nimam vpliva.

Kako?

S tem kar počnem, razmišljam, delam vsak dan?
Z zgodovino sebe, ki je ne morem, ne znam in nočem izbrisati?
S spanjem brez sanj?

V sanjah ste VSI, ki se me dotikate, ste se me dotikali in se me boste dotikali v prihodnosti.

Zakaj naj to brzdam?

Lahko naivno razmišljam o pomenu sanj. Celo knjige o tem bi lahko bral. Pa jih ne.

Ker,
sanje so del mojega življenja.

Ki ga itak ne razumem.

Ali pač?


nedelja, 20. avgust 2017

Spodnji dom mojega obstoja

V spodnjem domu mojega obstoja so se deželni glavarji odločili, no vsaj namen imajo tak, da bodo kljub recesiji premaknili meje moje, itak, osebne sreče, na spodnji rob.

Jaz, direktor samega sebe, jim seveda tega ne bom dovolil.

NIKAKOR.
In Nikoli. ( Nikola, če to bereš, nima to s teboj nobene zveze)

Zajedajo moj vsakdan s prisluhi ki jih ni, podaljšujejo hipotenuze navideznih trikotnikov z namenom, da bi njihova najkrajša daljica postala najdaljša daljica, ne da bi pogledali v matematićne priročnike.

Sploh.

Povrhu niso končali niti šole življenja.

Hkrati, ne vsi naenkrat, mi obračajo hrbet. In VEM da se mi smejijo v obraz. Tako pač ne gre.

Sploh.

V bistvu matematika tu ne igra nobene vloge.  Je pesek v oči voluharjem, spodjedalcem in grabežljivcem. Njim, podatalnim koreninojedcem, s spolzkimi komolci in prevelikimi zobnimi oz. protezami iz titana.

V bistvu so golazen, namenjena lastnemu sarkazmu, gnoj, ki ga po pršenju pred napovedanim dežjem, močno sonce enostavno izpuhti v nič.

In jaz, direktor samega sebe, sem sonce, ki deželnim glavarjen mojega obstoja sijem DIREKTNO v oči.

Očala ne pomagajo. Tu pač ne.

slika 1: sprehod po hodniku mojih možganov v času pisanja tega prispevka.  Avtor: jaz osebno