Skozi kloako nedeljskega dopoldneva vlečem podobe prihodnosti. Brez sedaj ne gre. Še vedno ČB.
Opazim in slišim. Pa ne tega, kar hočem.
Vseeno uživam. Tako nekako. Nesproščen, na trnih recesije, proti petdesetim, ko sta plava ali modra čisto nekaj drugega.
Še sreča da sem. Sicer ne bi bil.A kako?
