Dandanes

S sabljo,
na srcu kovano,
nad ščinkovcev krošnjah,
nad potuhnjeno rodnost  neplodnega pogana,
nad Njega
ki ga ni,
nad opaž prihodnosti,
obok prihodnjih dni.

S pepelom v oči,
bolan od alergije,
z zaseko polno maščob,
s svastiko čez oči,
hrkajoč v burji nevsakdanjega vskadana,
gledam dnevnik v slušalke namišljenih zgodb,
peljem srečo na vozu prevoda lastnega sebe,
kot seno,
balirano v MI,
verjamem,
a ne vem,
da nismo prodani!


A,
en sam podlež,
zvit v kačo
piči, sika,
če je treba
tudi nogo domačo,
Sreča!
Ne vidi,
v kruh zapečeno naroda kračo.

Boemske puščice v srce,
v slike,
bonsaje,
vsakdan,
Ljuba moja,
rad te imam!

In boli me patak za nizkotne, bežeče pojave.

Jebemti da res!

ŽIV

ŽIVE USTNICE NA MOJIH PRSIH

PRASKETAJO V ČRNO NOČ.

MRTVE KASKADE LJUBEZNI,

OD SPODAJ KLIČEJO - 

NA POMOČ.

ŽIV SPOMIN,

OSTAL SEM ŽIV.

ŽIV OBUP,

ŽIVIM NAPREJ.

SNEG

Sneg,

polagal sem dušo

Tebi v objem.

Da pokažeš mi pot,

vsaj srečo v najem.

Sneg.

Spal sem na tebi,

s prošnjo v zobeh.

Željo v dveh stavkih,

o sreči,

o ognju

na belih poteh.

Šepetal si

kdaj naj odneham,

mi zmrznil vodo,

nasul se čezmerno,

mi krhal noge,

češ,

čas je,

da obrneš

v objem svoje ljube,

ki skrbi jo,

do Nje.

Ti,

sneg,

hinavec brezsrčni,

zamrznil si želje,

Aljaska je preč.

In ni kot dovolj ti,

zamrznil življenje,

da sam sem,

da bruham trpljenje,

da ni je,

objema ni več.

In spet padaš.
In misliš da si nedolžno beli prt?
Pa si hujši od saharskega peska v oči.
Mrtvaški prt.

Sploh veš?

Sploh veš,
da že več kot mesec ni svetlobe?
Sploh veš,
da diham samo še za najine otroke?
Sploh veš,
da ne maram več snega?
Sploh veš,
da rože ne cvetijo?
Sploh veš,
da likam samo svoje perilo?
Sploh veš,
kje so tiste stezice?
Sploh veš,
da spim sam?
Sploh veš,
da sovražim ogledala?
Sploh veš,
da si zajedena v vsak trenutek?
Sploh veš,
namesto koga sem jaz?
Sploh veš,
da ne razumem?
Sploh veš,
da me ne obiščeš v sanjah?
Sploh veš,
koliko solz je mogoče pretočiti v enem dnevu?
Sploh veš,
da je najina ljubezen večna?
Sploh veš,
da spet igram harmoniko?
Sploh veš,
kako zelo te pogrešam?
Sploh veš,
kateri dan bo jutri?
In koliko jih še pride?
Sploh veš,
da postelja diši po tebi?
Sploh veš,
kako zelo te ljubim?

Sploh veš?
Sploh veš?

Kamnolom

Jaz,

kamnolom obupa,

razpadam po kosih,

belih ledenih kepah,

ki so zamrle ti dih.

Jaz,

labirint obupa,

blodim po sanjah,

kopljem jarke,

da najdem pot.

Vertikalo navzgor.

Naravnost navzgor.

Do Tebe!

V znamenju današnjega dne

Iščem te po najinih poteh,

kjer včasih skupaj sva hodila, skušam najti te v stvareh,

ki si jih ti tako ljubila...

Nikjer sledu o tebi sami,

povsod le tema in praznina,

životarim kot v omami,

vse moje bistvo bolečina...

Ko pa dan prevesi se v večer,

obupan nazadnje se predam,

potihne v meni ves nemir,

moj Bog, saj v srcu te imam!

B?!

 

V blazinah vonj ostal je tvojih las

V blazinah vonj ostal je tvojih las -

in zdi se mi, da ti si še pri meni,

 da slišim v temi tvoj drhteči glas:

pa je le veter, ki je vzdramil sen noči,

pa je le veter, ki je vzdramil sen srca.

Ur sladkih dih po sobi še dehti -

in zdi se mi, da tiplješ ti po temi,

da tvoje krilo skozi mrak šumi:

pa je le veter, ki je vzdramil sen noči,

pa je le veter, ki je vzdramil sen srca.

Posvetil soj je mehko nad menoj -

in zdi se mi, da ti se sklanjaš k meni,

da v mraku me objel je pogled tvoj:

pa je le mesec, ki iznad črnih streh

v srebrnih me poplavil bo valeh.

Igo Gruden

Pesem za Lidijo

Pozvonim.

Neverjetno!

Zaslišim svoj glas:

" Kva je??? Kdo spet remeti moj mir?
Ki ga ni!
Kdo je,
jebenti,
ki me moti??"

Pogledam čez balkon,
čez ograjo balkona.
In vidim sebe.

Kako z rokami v žepih,
sklonjen odhajam,
od mraza zapet,
razočaran.

Da me ni doma!

p.s.: zadnjič, ko sva se zadnjič srečala, nisem bil slabe volje. Samo nisem vedel, kako se bo končala diagnoza.